življenje

vsak verz, ki mi ostaja, je prilitek. prilitek k mojemu bitju.
vseskozi - čeprav od daleč, opazujem to majhno okroglo: realnost, ki me neizmozgano obhaja in ne izpusti. še vedno ne vem, kje natančno sem, ampak dene dobro.
kamorkoli in kjerkoli že sem, grem ali ždim, sem tukaj.

tukaj?

tukaj.

vsak verz, ki mi ostaja, je odmev. odmev moje biti.
živim zato, da doumem. da nadaljujem in pričnem, znova in znova.
živim - tako da vsako bitje - ki ostaja ob meni, ve, da SEM in da ne bom propadla.

tukaj?

tukaj.

what to do?

trenutno sem v kočljivi situaciji, iz katere se ravno ne vidim ven.
naokoli je vse tako v redu - ampak vseeno ne štimajo stvari, tako kot bi mogle.
rada bi povedala z metaforami, pa ne gre.
ne vem, če znam ovinkariti...

ne znam ovinkariti.

drugi letnik je prečudovit. trenutno veliko berem o agresivnih otrokih, saj jih je tukaj kar nekaj, ki izražajo veliko mero agresije. pa ne tiste, ki jo vidiš v vrtcu, ampak tiste prave agresije, ki je lahko zlahka nevarna, če ne znaš pravilno reagirat.
začele so me zanimati pravljice, ki so resničnost. spomnim se, ko mi je pred nekaj časa ena oseba to položila na srce.
"počakaj, da vidiš in zagledaš, potem se boš čudila."
točno to se dogaja.
drugi letnik je praksa - izjemna praksa. hiška, v kateri smo, je polna. kombinacija devetih s "pomanjkanji" in ostalih 13, ki so najstniki s "surplusom". in hiška skuša ustvariti harmonijo med obema - tako da se soupadata.
ravno to se mi zdi zanimivo in ravno to mi malo olajša delo. veliko "sotrpinov" iz mojega razreda ima najstnike, ki so ekstremi - hiperaktivni, agresivni, avtistični, depresivni, samomorilski... pa še bi lahko naštevala. trenutno ne vem, če bi lahko folgala takšno delo - zato sem izjemno vesela, da sem tukaj, kjer sem.
dejstvo je tudi, da sem na začetku. na začetku je vse friški. čeprav bo kmalu že tretji mesec tukaj - ni še to to. moji "nadrejeni" to radi poudarjajo.
"počakaj, da se najstniki navadijo najprej en drugega. nato bodo začeli čekirati tebe."
skratka, uživam.

čez dva tedna grem na "study weekend" na norveško. za en teden. vedno sem sanjala, da bom potovala po skandinaviji. evo me :) včasih so sanje tako daleč - a če samo malo pobrcaš, lahko pridejo blizu... no ja, mogoče govorim preve splošno?

ja, ena zadeva me malo piga in mi maže čas. ravno danes sem poskočila in zbrala moči, da naredim malo akcije s seboj. malo očiščenja.
nič več ne govorim "nekega dne" in "nekega jutra" in "nekega poletja"... ne gre to tako.
čas mi govori, da naj ne skušam prelagati, kar sem delala dolgo dolgo časa.

akcija ne dene samo dobro - ampak je koristna. takšna - prava akcija, ko dejansko narediš, se ustaviš, pogledaš in se oddahneš.

pa fajn je spet malo pisat blog.
hm, ga kdo sploh bere?
:)

in ja, sem DNS (The neccesarry teacher training college) in sem PTG (Practic - Theoretic high school)...

;)#moji najstniki#

Lære Dansk

Naenkrat vse pade navdzol - in pripravljen si nekaj narediti, da bo prišlo nazaj na točko obstoja.
Ugotovila sem, da lahko znova pišem blog - čeprav mi čas dejansko ne dopuščuje - v vmesnem času delam tone stvari, ki so trenutno moja najljubša prioriteta.
O tem več kasneje, ko bo dežek padal, tako da bom imela izgovor ostati za računalnikom.

*

hrup

nikakor mu ne mores ubezati, tukaj, v vietnamu.
a vseeno, neizmerne vibracije od vseh koncev. ne morem in nocem se nasititi.
spanec, sanje, ljubezen, pogresanje, smeh.
vcasih se sama ne vem, kaj bi rada.

looking forward, my friend said. it is easy to say, but hard to do.
there is this way, i still dont know, if i should walk on it.
should i stay or should i jump...

i am still alive.

Wooohooo!

I n d i j a

nisem hotela priznati, ampak me je bilo strah. strah me je bilo videt vse to, kar sem zagledala, dejansko, na lastne oci. tako se spomnem tistega leta iz kopenhagna v delhi. nic evforije. sam tist obicen filing: se en izlet, pac nekam drugam, k na hrvasko! :)
polna sem vtisov, polna izkusenj in lepot. polna sem razocaranj, solz in joka, smeha in radosti. povezovanja in neskoncnih miksov. toliko reci ozreti v eno oko.
vsec mi je, da sem tukaj z razlogom. da nisem samo turistka, ki hodi sem in tja in cekira ta in on tempelj. resnica? niti v enem templu se nisem bila. preprosto so ljudje tisti, ki me prevzamejo s prve strani, za katerimi grem. templji ostajajo tam, na mestu. se vedno jih lahko vidim, ko se mi bo zazdelo.
vsi tisti obiski po vasicah, vsa tista komunikacija z rokami in internacionalnimi zvoki je eno samo veliko dozivetje.
od severa proti jugu in zopet na severu, trenutno. v mestu Shimla, v himalaji. nedalec stran od dharamsale, kjer upam, da bom lahko poslusala poucevanja Dalaj Lame (upajmo, da bo doma :). tako je mrzlo, naenkrat priti iz sopare v svez, neonesnazen zrak, v to mestece, v gorah. uf. ena stran - noro, druga... se zacnes zavedat, kaj vse je bilo poprej tukaj, preden niso prisli anglezi in pogradili celotno zadevo. hise sredi gozdov, sredi vzpetine. sredi 2000 metrov.
in potem, se peljes in zagledas fancy, bogate hiske ter na drugi strani komaj stojece barake, ljudi iz mlak. toliko toliko kontra kontra perspektiv, da te obrne, iz ene smeri v drugo.
in.. kljub tridnevnem potovanju z vlakom, sem danes zjutraj, bila polna energije. otroci okoli mene in potem tiste prstne igrce, katere so vedno lahke za naucit in uzivat. toliko iskrenih, temnih oci, katere bi clovek vedno opazoval in skusal najti drobce, drobce notranjosti.
veliko reci me se caka, veliko reci je za mano. veliko misli na dom in prijatelje, na svet, dalec, tam v evropi. vedno sta dve strani, dve strani, ki ti bosta gradili obcutke, pozitivne in negativne.
ciljam predvsem za pozitivo.
na hitro. letim, v mraz in nova dozivetja.

poljubov

po dolgem času...

Že dolgo me ni bilo tukaj.
V vsem tem umesnem času se je toliko reči zgodilo. Tista resnica, ki je bila kao "baje", se je uresničila, tako da sem bila v Sloveniji, kjer sem preživela zelo kratek, a lep čas. S Kamalom sva se mela super (fotke). Meeting in poučevanje + obisk na gimnaziji Brežice je del neverjetno noro dobro! :)
Pa videti familijo pa tiste male nečake in nečakinjo, ki so neverjetno zrastli v tistem malem časovnem obdobju, ko me ni bilo doma. Pa videti mamico, nasmejano, samo da me vidi za pol urce in da me lahko drži v naročju. Se sliši otročje?
Sedela sem ji na kolenih. In me prav nič ni sram tega povedati na glas. Ja, stara sem 20, pa kaj? :)
Sicer nisem spila Eline kavice v Malvi, ampak sem lahko bila zopet del tistega petka, Malvinega petka. Kar mi je bilo zakon. Pa vidla sem ljube, tiste moje ljube ljudi, ki mi bodo vedno prišli na misel, kjerkoli bom.
Pa v MCju sem bila, kjer sem stisnila vse, ki so mi na pot prišli. Pa z Nastjo sem poslušala komade od Marshmallow.
V glavnem, vse mi je nekako ratalo, čeprav si še vedno zamerim, da nisem preživela več časa s tistimi malimi gelipterji doma, da nisem preživela več časa DOMA.
Ta čas, vedno ga je premalo! ;)
Pa gledanje Slovenskega filma s Kajo in Marinčem pa ob enem soočanje s tem, da je mačka v isti sobi, kot jaz (kar se je HVALA BOGU izteklo v redu! Obe sva preživeli..)..
Pa sedenje v parku, pred odhodom na vlak, brez misli v glavi, brez ovir in sanj in realnosti in ničesar, kar bi me moralo skrbeti ali pa težiti. Pa s solzami, da spet grem in s smehom, da komaj čakam, da grem...

Ko sem prišla domov, je italijanka Luisa rekla: "Ana, kaj je s tabo. Nisi nič družabna, se samo v sobi zadržuješ."
Nisem vedla, kaj ji naj odgovorim.
Sedaj je boljše.
Kakor je bilo lepo v Sloveniji, je bilo tako tako tako lepo pridet nazaj, med te norce tukaj. In kakor nisem znala tega povedati njej, sem povedala vsaj sama sebi.

Trenutno imamo OPEN HOUSE, tko da bo prišlo nekaj novega folka, tako da se bomo spet pozdravljal pa rokoval pa spraševal: "Zakaj bi pa ti rad/a prišel/a k DNSu?"
Med tem se dogajajo vize pa rukzaki pa planiranje pa karte pa zemljevidi pa budget pa .. PA PA PA!

1. novembra odidem. Nobeden iz moje skupine še ne dojema. Mislim, da bo kmalu začelo škripat, ko se bomo mogli spakirat pa ko bodo vize in karte in passporte v rokah.
Tist moment smo rekli, da bomo fotkali. ;)

Drugače pa.. mam zdej obdobje Tinkare Kovač.
Če si lahko, poslušajte komad iz plate Aqa, Freedom.
Navdihuje in prevzema.
Grem malo športat. Sem ratala totalno pasivna, ker mi ni treba več iz Oštrca v Kostanjevico peš hodit. :)

In se oglasim. Če ne prej, iz Azije. Iz tam bom probala čimbolj updejtat.
Naj se trese!

;)

meeting

na GIMNAZIJI BR, Kamal z razredom na uri francoščine

kebab je kul, dokler ne dobiš prijave, da imaš mogoče ilegalca ob sebi (od dveh oseb!!!!!!!!!!!)
zopet kamal in prof.
francoz tom, Leticia iz Poljske in js
kjut fotka

moje rumeno kolo

evo, pa pripenjam fotko mene in mojega rumene, najlepšega kolesa. ;) pa še nekaj fotk iz bowlinga včeraj... pa tako.
danes sem klicala domov, da zaželim mojemu nečaku, gašperju, vse najboljše. tamali je začel šprehat angleško. tako sem bila vesela.
kakorkoli že, smo malo kramljali z domačimi, sem prav lahko slišala, kako je mamici iz srca padel velik kamen, da me bo lahko videla, preden odhitim za štiri mesece na drug konec sveta.
tako se je smehljala, so me imeli na speakerju, tako da sem donela (baje) po celi hiši. in potem začne mamica razlagat, kako je šla stara mama k frizerju, crkvali smo od smeha.. :P
sm kar malo vesela, da obstaja ta napredna tehnologija, da ti malo omogoči, da se vsaj virtualno dotakneš ljudi, ki jih ne moreš videti oziroma je med razmerji krajevna distanca.
drugače pa, prvi oktober prinaša veliko in še več. priprave na azijo pa open house vikend pa cepljenja pa šoping za rukzake, spalke pa plan za slovenijo pa predstavitev potovalne knjige.. pa u u u .. :)
zaenkrat me še ne daje potovalna mrzlica, ampak mislim, da bo kmalu prišla, ko bo kake dva dni pred odhodom, še ne spakiran rukzak pa evforija v zraku.
uf.

se še kaj oglasim.

slikce:

z aminom, rune in medsom na bowlingu, glavno, da je bilo moje bowling ime PINCOLIC ;)

moji čevlji in aminovi čevlji ;) štos! :)
s stevenom (kolesarjenje ;)
luisa in js v kinu (batman)
;) čakanje, da se wcji spraznejo :P
al pa če ne bi mela fršlus odprt :)

Kolo, muzika in dom

Pridem v Slovenijo malo grozdje nabirat! :) :)

Kakorkoli že, našla sem neki, kar me je začelo razveseljevati. Prvo kot prvo, sem začela voziti kolo. Tukaj po Tvindu, skos dirkam naokoli in mi sede. Dvakrat sem šla že v mesto in danes od petih do pol sedmih se grem samo peljati. Neverjetno vreme je in butasta bi bila, da bi ga zabluzila pred računalnikom. Tukej na Danskem so lepi dnevi zelo zelo cenjena redkost! :) Motivacija, da se okol furam s KOLESOM (baš je to nekaj novega!) je ta, da imam najbolj fancy kolo v Tvindu, ki je prilagojeno moji višini, je rumene (pozitivne) barve in prenešen direktno s Kitajske, z avionom. Zgodba? :)
Joschka, model iz četrtega letnika je sedaj v Braziliji, se je šu žent pa tam tudi opravlja svoj "make a difference year", ki je v sklopu četrtega letnika.
V prvem letniku je imel za punco kitajko, ki ga je v drugem letniku prišla obiskat in mu je v rukzaku prinesla kolo. Si predstavljate?
U glavnem, ta bajk je zakon. Bom ga slikala danes in pripnem fotko! :)
Za stare in mlade, sedež je totalno udoben in se ga lahko da gor gor ali pa res dol dol. Ker ponavadi imam probleme se vozit, morm se vedno nagibat, da dosežem pedale, kljub temu, da je zic recimo čist dol ;) To sem mela predvsem, ko sem bila v Amsterdamu. Sem mela čist razčefukano rit, tko da.. :) U glavnem, bom slikala! :)

Druga stvar, ki me je začela zanimat in katere sem se že lotila, je, pisanje pesmi. Pesmi, ki se jih bo dalo PETI. Zžicala sem en program, ki sicer nima beatov, ampak lahko nasnemavam in urejam, kar mi je kul, tako da sem zdej že par idej naredila. Motivacija gre predvsem glede celotne skupine, ker mamo tok posameznikov, ki bi ustvarjali in bi radi, da ustvarjamo.. Tako da sem se spravila narediti nekaj podlage. In mi je všeč. Všeč mi je prebiti prosti čas s takimi rečmi. Pa že po malem času sem začela opazovati, kako pozorna sem, ko recimo glasbo poslušam, kakšne so linije vokala, poudarki, konci in začetki. Ne vem, se mi zdi, da na tak način nikoli nisem poslušala. Poleg tega bi rada poglobila svoje razmišljanje, dojemanje. Rada bi spravila v text sporočilo in ob enem občutke. Angleščina mi to (čudno!) omogoča.

Tretja zadeva je, da pridem domov, za sicer 2 polna dneva (pridem 9.10. v večernih urah, 10.10. - doma, 11.10. Ljubljana:) En dan sem cel dan doma, v Kostanjevici in okolici. Predvsem pa doma, s familijo. Sem pred parimi meseci mela frende na prvem mestu, ampak potem, ko si nekje drugje, vidiš, da pogrešaš vse, ampak najbolj domače. Preveč direktna? :)
Plan je, da ta dan uživam, da grem na gimnazijo med glavnim odmorom in malo promoviram naokoli (Kamal, mali črnček iz tretjega letnika pride tudi z menoj), ter itak, vidim ljudi, jih vsaj objamem. Drugi plan je tudi, da zadiham vonj Kostanjeviškega otoka in da spijem kavico v MCju Brežice. Tretji plan je it na koncert. Četrti plan je videti nečake, mamico, atika, brate, staro mamo... ter z njimi prebiti par uric. Objeti Blažko in jo polupčkati, jokati na mamicinih ramenih in se smejati stari maminim foram. Prečekirat, če Malva še stoji :)
Malo veliko planov, ampak vse bom izvedla. Tako da, če mi kaj ne rata, če na nekoga nenamerno pozabim, ne zamerit. Eden dan je eden dan. Prednost bo vedno familija.
Kamal v petek v popoldanskih urah že leti proti Ljubljani, tako da se jo naužije po svoje, na svoj način. Jaz ostanem zvečer doma ter letim za njem v soboto, v jutranjih urah. Promocija, Prešerc, knjižnjice, servisi.. in popoldan predstavitev.
Tuf, pa spet izgine dan! V nedeljo ob poldne, vlak nazaj, za Dansko.
Neverjetno kratko, a pomensko! Komaj čakam!

team building

jst in lisi (austria)

tjaša se je naučila žonglirat
naš plac, terasa pred common hall

oranžna, a drugačna.

prav ne vem, kje naj začnem in kaj naj povem.
;)

pa sem spet tiho pa spet neč ne napišem.. jauzs. ;)

toliko reči bi povedala, pa nihče ne bo razumel, ker ni tukaj.
pišem članek za maturantko in kostanjeviške novice.. o študiju, katerega sem del, tako da si bo folk bolj predstavljal. pišem ga že kakšna dva tedna z vmesnimi prekinitvami.. pa ga še kr nism spacala. toliko reči imam v glavi, dati na papir je druga spika.

toliko reči se mi je že zgodilo v tem malem in drobnem in kratkem obdobju. štiri mesece sem sedaj tukaj, malo več. pa sem že toliko pridobila. mi je rekel nekdo: "ko si bila doma, sem vidla, da nisi bila doma. že takrat si bila spremenjena." ma ja, spreminjam se. že sama po sebi vidim. prvi koraki se kažejo v malih rečeh, rečeh, ki jih nikoli nisem počela in pokazala interes, da bi vedela več ali pridobila zmožnost, da se soočim in da vem.
banalni primeri so: kritični esej o skupini, delovanju skupine in leaderke, ki nas ima, z načinom, ki je bil jasen in ni bil samo BLUZENJE, brezbesednost. esej, ki je vzel dih skupini in ki je bil prvi izmed prvih, ki je pokazal, da neki ni prav in da mormo vsi uložit v zadevo, da bo prav, izboljšala sem angleščino, vsakodnevno pristopim do zemljevida sveta in skušam najti kotičke, o katerih mi je nekdo pripovedoval, pa si niti sanjala nisem, kje so, začela sem se zanimati za zgodovino svoje države in prihodnosti sveta, o globalnem segrevanju, začela sem brskati po internetu o ljudeh, o katerih nisem nikoli prej slišala (castro, mandela, king, dzinkis kahn, confucij..), začela sem drugače gledati na muslimane in njihovo kulturo, na "islamski terorizem", začela sem sanjati o tem, da bi obiskala iran, sirijo, comoro otoke namesto new yorka, las vegasa in havajev. vadim nemščino in dajem priložnosti novim jezikom: danščina, portugalščina, italijanščina in španščina, čičeva. začela sem reagirat, ko treba reagirat in pomagat, ko treba pomagat.
od kar sem tukaj, sem začela biti bolj pozorna na reči, ki sem jih prej puščala vsepovsod za sabo in so jih drugi pospravljali. nehala sem tratit denar za stvari, ki jih ne potrebujem. odvajam se materializma in nasploh, šopingiranja. kaj je to?
...male reči... ki so za neko minuto nepomembne, a za celotno prihajoče obdobje, več kot pomembne.

in ko bom šla domov, bom vesela, kako bom vesela. da bom objela nečake in mamo, ter poljubila staro mamo na lice. še vedno mala ana, tista, ki je pela pri marshmallow in špilala v godbi v kostanjevici. ki je mela obdobje oranžne in ki zgleda "kot pob".
sam ne glede na to, se bo videlo, da je oranžna ostala, sicer brez iste glasbe in melodije.. a vendar. oranžna seka.

pravkar poslušam posnetke marshmallow. ki smo jih posneli preden sem šla na dansko. uf. kot da je bilo včeraj. v živo se spomnem.
in ko sem pela z netotom zombie, tukaj, v tvindu, sem čutila toliko, kot že dolgo ne. ko je folk ploskal pa kričal in spet tisti filing, da se ti nekdo "pokloni".

baje je naša skupina, dns 2008 glasbena in umetniška skupina. jaz pojem, neto igra kitaro, julka igra kitaro, theresa igra klavir, amin in max delata muziko, steven igra kitaro, dela muziko in se je z njo preživljal, christian je žongler, theresa in steven sta ognjena bojevnika..
vse to.. je še en dokaz. da glasba ostaja. oktobra začnemo. ;)

no, pa sem nekaj reči napisala. sam odpret se more.
pozdravček z danske. je že skoraj noč pa je ura osem. čudno ;)

oglasite se kej.


Ana

še dva meseca

in letim v AZIJO! ;)

*********************************************************************************

js mam pa..//

jaa, koncno. prvi, zato, ker jih vec ne morm imet. bolelo je malce bolj k tatoo, sam ni trajal tolk dolgo :)

eden, MOJ. cist vesela.

cist je kratki pa tak k mali drekec ampak sm vesela. kmalu bom nanjga obesila kaksno zareco figurico, tako da bo se bolj viden. vesela sem.

naredila mi ga je ena deklica, ki je sprva nisem marala, je iz CARE homea, tukaj iz tvinda.. sedaj mi je totalno prirasla k srcku in smo se zmenile.. med pogovorom sem opazila, kako jo je primarna socializacija zjebala, kako ji je otrostvo nalozilo grba, s katerih bo stezka sla skozi. od tega, da ne mara praznovati rojstnega dne, novega leta in bozica. praznikov, ki so v nasih, druzinskih oceh, nekaj najlepsega. pred enim tednom, sem bila na njenem praznovanju rojstnega dne in nisem razumela, nisem razumela, zakaj noce, da ji pojemo rojstnodnevno voscilo happy birthday.. nisem razumela, da ni spustila tistega ogromnega, preogromnega smehljaja, ko je prejela darila svojih, naokoli.

sedaj pocasi dojemam.

tiste sledi, preteklosti, cloveka nevede tako vzamejo in ga naredijo nespecega, in ves tisti jok doma, tista sienergija, ko noces prisiljenega smeha in prisiljene druzinske vecerje, ker ves, v globini, da ni realna, da ni iz srca in ljubezni. baje je bila pred letom dni deklica, brez volje do zivljenja. njene roke so se danes popolnoma oglodane in prerezane. ce se dotaknes njene koze, je hrapava in polna vdolbin oziroma crt. baje ni hodila iz hise, ni govorila, ni jedla.
kljub temu, da se se vedno nekoliko opazi, da temno gleda, je zakon punca. nora na vojaske reci, zivali, glasbo. nora na balone in potovanja. dojemanja s potovanji.. ravno danes mi je rekla, da jo je malawi v afriki nekako prevrnil naokoli. in da je rim mesto neverjetnih reci.
...in ko jo vidis, kako se smehlja s svojimi sosolci, tukaj v tvindu, ti srcek igra, igra, ker stoji na poti, iz katere se bo pocasi in postopoma povlekla vn in zacela LJUBITI.
ta plac tukaj dela cudeze. marsikdo tega ne verjame, vse tiste reci o tvindu in en vem kaksni pretekosti.. ki jih ljudje govorijo naokoli.. te reci so ponavadi izrecene od ljudi, ki nikoli tukaj sploh niso bili. ki niso zacutila tvindovskega zracnega vala in pozitivnosti.. ce se se bolj specificiram: DEJANJ.

manipulacija medijev. wuf.

anyway, kaj mi je naredila tanja?
ugibajte! :)

:)

čarobna hiška

________________________________________________________________

danes bom prilepila fotke hiške, ki smo jo z grupo barvali spomladi. nakkebolle je bila prva naloga. prvi izziv, ob katerem sem se spotaknila ob rečeh, o katerih si niti sanjati nisem drznila. ;)
v TEM čarobnem placu se je rodila čarobna hišica. nazadnje, ko sem bila na "building weekendu", smo jo s prvotno ekipo (ki jo je barvala;) obiskali (in jedli sladoled z Gunarjem;) in skoraj dol padli. STO let stara hišica izgleda kot iz škatlice. polna spominov, polna afrike in melanholij afriške kulture, polna spominov in dejanj, ki sta jih ustvarila v Afriki... polna kokošk in fotografij otroštva, družine, prijateljev. z odprtimi usti in brez besed. tiho, a ponosni nase, ponosni na tisto stopnišče, okna, vrata, tapete. pšššš.

program drugega letnika, tukaj na DNS je teacher training na eni izmed tvind šol po danski. definitivno grem v nakkebolle. se naučim wind-surfat, naučim danščine, naučim pravilno plavat, naučim, kako obdržat energijo med otroci, ki ti jo samo vzemajo.. naučim razumeti in učim.. nakkebolle.

se še kaj javim.

nasproti vhodnih vrat...

vhodna vrata (tjaša se je pošteno jebala z njimi ;)

njuna spalnica (okna in omara so stara 100 LET!)

oltarček.. pozabila iz kod..

spomini...

stopnišče (noro...)

žena od gunarja je obsedena s kokoškami.. vsaka ima v ozadju zgodbo. recimo talele, kdo ugane iz kot je? povežite estetiko... ? ;)

..nemčija.. ;) ;) kok smo se na to narežali.. ;)

cela zbirka kokošk iz vsepovsod po svetu...

soba za goste.

soba za goste..

njuna postelja, ki jo je porisala gunarjeva mama daleč nazaj...

kuhinja z raznimi okraski iz vsepovsod..

jedilnica. približaj predale. vse ročno delo.

delovna soba gunarjeve žene inge..

še enkrat kokoške.. ;)

tjaša, boris in gunar.. noč, treba spat.. ;)

_______________________________________________________________________

posnetki so nared

Aaa!

BOŽANSKO!

Navdušena!


...daj odpelji me čez rob... ;)

že dolgo ne ;)

(don't be scared;)

Evo me, končno. ;)
Zaenkrat smo vmes! Prvi mesec bo kmalu mimo in toliko stvari se je že zgodilo. Sploh nimam časa viseti na internetu, ker je vsako minuto neki za nardit. Al so meetingi ali je pohištvo ali so plani ali je muska, ali je cigaretek in druženje... Vedno pride neki vmes, kar te odvrne od moderne tehnologije. Po eni strani zakon. ;) Po drugi, zanemarjanje prijateljev, domačih. Vedno more ena stran enmal trpet, ha?
Pripenjam slikce iz prvih dni skupaj s skupino. Iz building weekenda, ostalih reči, pride v ponedeljek, ko spet začnem delat v promoušn officu. Torej tavžnt ur na kompjutru. ;)
In aja, Primož z Marshmallow mi je sporočil, da so posnetki vendarle na red; torej zmiksani. Komaj čakam, da jih slišim. Že 4 mesece je tega, kar smo snemali.. Čas gre nenormalno hitro.
Ko jih dobim, jih delim ;)


:x

pa še slikce!

mamo kr neki lepih dečkov ;)

fanta iz nemčije, martin in hendrik

z leve proti desni: kamal (francija), ina (islandija), hendrik + martin (nemčija), jurga (litva)

skrajno levo christoph iz nemčije, skrajno desno natali iz švice

run forest run ;)

akvile (litva), ola (poljska), diana (portugalska), biarne (nemčija), mike (uk), vasco (portugalska)

jurga, benjamin, puk - moja menedžerka (danska) in natali

martin in kamal skušata aktivirati jurgo ;)

uspelo! ;)

zakon sta!

3. letniki, dan pred izpitom

skrajno desno, thiago iz portugalske

pozicija za štart, trije nemci

danes filmčki.. jutri slikce! ;)

dodajam filmčke iz življenja v tvindu, na danskem.
..še en dokaz, da mi je fajn. :)

komentarji dobrodošli! :) :)

branje otroških knjig + uživanje v lepem vremenu + smeha ;)


DNS 2005 ima preveč cajta ;)


smeha!

rojstnodnevno presenečenje

kakšen teden nazaj je imel moj "sošolec" steven (iz nemčije) rojstni dan.. in smo se spikiral v avto, ter se odpelal v "care home" casablanca (njegov delovni plac ta čas ;) in mu naredili presenečenje (s čokoladno in jagodno tortico). noro luštkan večer je bil. palačink na tone, čokolada, smetana, marmelada, sladkor... ;) mjami.

nekaj utrinkov:

asta s torto na kolenih ;)

slavnostnik steven ;)

gora palačink, mjami

steven skupaj z dvema nastnikoma iz "poboljševalnice" casablanca (kere mišice ;)

moški v kuhinji

debate o tri - meterskem ogledalu v kopalnici ;)

asta (iz litve) in mike iz VB

romas (litva) in amin (švedska)

asta, steven in romas v čudnih debatah ;) (tekočina v flaši je SOK!)

fajn je bilo! ;)

Če bi bila v Sloveniji, bi šla! :)

NOSTER NOSTRI, festival poezije, glasbe in likovne umetnosti * od 29. 7. do 3. 8. 2008 * ! KOSTANJEVICA NA KRKI!

naslov vse pove. in ponosno posredujem in vabim, čeprav iz danske, na "mini maxi" festival flokart in ostale vseslovenske ;) ekipe Kostanjevica na Krki. ponosno.
pojdite in podprite mlade, ki so aktivni! program obeta nore dni oziroma noro muziko, poezijo, likovna ustvarjanja - skratka umetnost na sto in en način.

***noster nostri! klikni in poglej program!***

http://www.noster-nostri.com/

111 objava...

in preveč časa. ;)

z nastjo sem govorila, v tem turobnem vremenu, tukaj, na danskem. danes je zares obupno. samo tistih 7 minut najinega pogovora in vsa sonca so zasijala v moje srce. pogrešam ljudi, ki so bili moje življenje v sloveniji.

kuhala sem danes. ko bo mami to zvedela, bo dol padla! :) ana in kuhanje, tristo drugih pojmov! sicer nisem vihtela taktirke, ampak sem rezala zelenjavo in sadje, pospravljala, pomivala. ampak vseeno je to začetek in začetek vodi in vodi in vodi, dokler se ne naučiš. z mano je bila kristina iz španije, iz tretjega letnika. takoj sem ji rekla: "draga moja, ne znam kuhat." in je rekla nazaj: "haha, torej, se boš sedaj počasi tudi to naučila. DNS te bo v nekaterih stvareh nadgradil in v nekaterih stvareh naučil iz čistega začetka." veselim se!!!
veliko mi je govorila o svojih potovanjih, sploh o afriki, ki je bila ena izmed najtežjih "misij" in ob vsem hudem, ko prideš domov, vidiš, da je svet, ta svet, ki ga živiš, prvi svet. povedala je, da so bili s sošolci en mesec totalno izza ritma, evropskega ritma. nedojemanja življenja tukaj, nedojemanje hrane, nedojemanje materializma, nedojemanje največjih, a hkrati banalnih problemov... DNS ni turizem. v afriko ne greš kot turist, v največja mesta, ne greš gledat najlepših afriških sončnih zahodov, ne greš v puščavo in iščeš pozabljen zaklad, ne ješ hrane iz restavracije... ne živiš za dopust! tistih 6 mesecev, ko si tam, dejansko pustiš sledi v afriki. seveda, je tvoja izbira, koliko želiš v to vlagati, ampak, ko pristaneš v eni izmed najrevnejših vasic oziroma predelov npr. Angole, si izčrpan, ker želiš SPREMENITI. in s tem spreminjam se soočaš z največjimi izzivi, kulturo, dojemanji, težavami in dejstvi, te najbolj ranjene celine na svetu. in ko to srkaš 6 mesecev ... ob prihodu domov padeš skupaj, saj spet obstajaš; med ljudmi, ki imajo vse, a se vedejo, kako hudo jim je.
komaj čakam, zares!

zadnje čase goltam misli teh ljudi, tukaj, v Tvindu. ki delijo svoja doživetja z mano. čedalje bolj mi lezejo pod kožo...

...

pripenjam fotke iz pisarne, ki je moj delovni plac. no ja, nič mi ne fali. ni res? :) se še kaj oglasim. pozdravčki.

Seaside

Ob tej pesmi se ob vseh burni energiji, evforiji in zabavi, umirim. In tako paše, tako paše...

Danes grem v Vamdrup pogledat the building team. Skupna večerja in plani za prihodnost. Prihodnost NAŠE ekipe, ekipe DNS 2008. Komaj čakam...

Seaside...

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
I fell in love at the seaside
I handled my charm with time and slight of hand

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
I fell in love at the seaside
She handled her charm with time and slight of hand, and oh

But I'm just trying to love you
In any kind of way
But I find it hard to love you girl
When you're far away
Away

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
But I fell in love on the seaside
On the seaside

zabava!

tretji letniki so naredili malo akcije! :) meli smo tako imenovani tuesday caffe, malo maskare, malo iskanja zaklada.. zakon je bilo. razdelil smo se v skupine in laufal iz ene checkpoint do druge in iskali izgubljeni zaklad. poleg tega se je igralo, pelo in delalo cloveske piramide. smeeeeha!!!
vsega si lahko vidu, od gipsija do arafata, do pirata (to sem pa jaz, me prepoznate?), do kraljice.. res je bilo super.

fajn se mam!!!

sonce

ura je pol polnoči in še vedno lahko vidim delček sonca, ki zahaja. kako neobičajno zame.
uživam brez pike na koncu, ker hočem, da traja in traja in traja.

kljub temu, da pogrešam svoje ljube, sonce sije tukaj, v tvindu, malo zame, malo za druge, veliko za življenje. in vikend prihaja, nakkebolle, prihajam. komaj čakam, da zopet vidim tisto zahajanje in sveža jutra z vonjem po morju.

nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to dogajalo.

nika, zate.

kras in tvind

pa sem nazaj, na Danskem. v Sloveniji je bilo lepo. jadranja sem in tam, uporabljanje sistema: learning by doing, pogovori, nova spoznanstva, kostanjevica.

Kras.

marca, ko se vrnem, v Slovenijo, se vrnem v Pliskavico, jo objamem in obstojim. sanjarila sem tiste štiri ure, ko sem se parila na soncu. kljub vsem potu, premočenosti in utrujenosti, so oči samo opazovale in se utapljale v lepoti tega dela Slovenije.
obiskala sem grob srečka kosovela, videla njegovo rojstno hišo (sežana) in hišo, v kateri je prebil svoje zadnje dni (tomaj).. in se v kombinaciji krasa utapljala v njegovih hrepenenjih. njegova ljubezen do krasa je bila nedoumljiva, dokler je nisem začutila, na čisto poseben način.



in potem zadnji dnevi doma, v sloveniji. nedelja, kosilo z mojimi. skušala sem se jih čimbolj nasititi... in spet tisti objemi. nikoli pozabljivi.


Tvind.

odprte roke in na miljone vprašanj.
zamudim večerjo in žensko kuhanje. slovenski čaj, slovenski štedilnik ;)
veeedno me bo spremljala, ne glede na to, kje sem! ;)

jst, luisa - sošolka(italia) in diana - 2. letnik (portugal)

slovenski čajčk (in to ne od mene, ampak od luise in diane, ki so bile na study tripu po sloveniji ;)

štedilnik v "moji" kuhni, tuki v tvindu

Jutri pa v Slovenijo

Velika zadeva se mi obeta. PROMOCIJA po Sloveniji o prostovoljnem programu. Diši? :)
Tukaj kopiram datume, kje, kako, kdaj, kdorkoli ima čas, da me pride poslušat in mi rečt "Hej Ana, kaj pa ti doma?", naj prleti! ;)

SE VIDMO! Jutri tak čas bom že na poti proti Munchnu! Wuuuuf! ;)
______________________________________________________________________________

16. 6. Mladinski center Krško, 19:00
17. 6. Lokal Patriot Novo mesto, 19:00
18. 6 Mladinski center Dravinjske doline - Mc Patriot Slovenske Konjice, 19:00
19. 6. Mladinski center Šmocl, Laško, 18:30
20.6. Ljubljana (Prešernov trg, Kongresni trg, deljenje flyerjev) - od 11:00 - 14:00
20.6. Mladinski center Jesenice, 19:00
21. 6. Hostel v Pliskavici (Sežana), stojnica, 13:00 - ...
21. 6. Mladinski center Podlaga, Sežana, 19:00
22. 6. Mladinski center Brežice, 20:00
______________________________________________________________________________

i'm a strong italian woman

kaj vse rečeš, da nekomu olepšaš lažji spanec. začetek spanca je ponavadi najtežji, ker ti čez misli plava nešteto reči, ki so se dogodile na današnji dan. predvsem se ubadaš z občutki, ki si jih doživel in se sprašuješ, čemu se reči niso ali pa so se zgodile.

tukaj v tvindu je polno ljudi. na vsakem koraku dober tip ali pa prijazna deklica. noro dobra povezovanja, program in preživljanje sončnih danskih dni. summer theater je ta vikend in imam občutek, da se bo veliko in preveč dogodilo ;)

zaposlena sem. kontaktiram sem in tam po slovenskih tleh, da pridobim čimveč možnosti za predstavitve. zakaj? odpravljam se na enotedensko potovanje po kotičkih slovenije in ob enem delat veliko promocijo našega prostovoljnega programa (HUMANA people to people). in moja destincija je postala slovenija. zato so me pravzaprav vključili v promocijo, ker bi radi osveščili slovenijo, kaj se dejansko dogaja v afriki in kako afrika potrebuje ljudi, da se opomore od vonj, kolonializacije, aidsa, revščine, nerazvitosti, neizobrazbe. in kako lahko že z enim letom izvajanja tega programa, pustiš svoj odtis v eni izmed držav. sicer majhen, v primerjavi z vsemi primeri, ki se dogajajo, a vendar, pomemben del. med 15. in 22. junijem me bo vsepovsod. od ljubljane do laškega, od brežic do sežane. novega mesta, slovenskih konjic. limanje plakatov, osveščanje, obisk knjižnjic, osebni stiki, kavice in vožnje po avtocesti. na smeh mi gre ;) avto in jaz! ;) tukaj vozim pežoja, takšnga starega, ampak potegne veliko več, kot moja rdeča katrca. v primerjavi s slovenijo, so tukaj ljudje strpni. 80km na uro je veliko. in tudi ni veliko prometa po lokalnih cestah. da ne govorim o policistih, ki jih med tem časom sploh še nisem videla. takoj lahko človek opazi drugačnost sistema, čeprav velja danska kot ena izmed najbolj zakompliciranih, kar se tiče vladnih odločitev in parlamenta.

torej, ja, prihajam v slovenijo. upam, da si bom izborila čimveč časa, da vidim svoje ljudi in grem na kavice, se spominjam in pobožam vonj mladinskega centra ali pa tiste majhne, prisrčne kostanjevice.

naključje je tudi, da bodo v istem času, kot jaz, v sloveniji na "study trip-u" dijaki ene izmed šol, tukaj v tvindu. in to ravno ti otroci, s katerimi bivam, tukaj. še dodatno veselje, da bom lahko v sloveniji čutila vpliv in lepoto tvinda. ;) in moja sošolka Luisa, italijanka, pride tudi. če bom le lahko, bom delila svoje doživljanje slovenije z njo. sem in tja, nikoli premalo! ;)

v četrtek pride večina ljudi iz mojega "razreda" oziroma "team-a", ki so na saving up naokoli, po danski. skupni zajtrki in ležanje na travi, meetingi in urejanje ekonomije, skupni ogledi predstav summer theatra.. komaj čakam. tjaše in borisa nisem videla že skoraj dva tedna, pogrešam slovenian spirit ;)

drugače pa sem videla premierno Chicago, ki so ga pripravili prvi letniki. film mi ravno ni bil všeč, ampak to, v živo - za dol padt. punce in fantje tako pojejo, igrajo in plešejo, dve ure sem sedela totalno navdušena in ob enem sem si drznila razmišljati, kako velik projekt bomo naredili mi, kot prvi letniki, naslednje leto. treslo se bo, obljubim!

and all.. that.. JAZZ! :)

se še kaj javim.

sanje + realnost = sanje v realnosti

sanjala sem.

"nekoč bo maj obstajal tudi za naju. tistega pomladnega dne, te bom stiskala k sebi in te poljubljala..svet se bo vrtel nazaj, da bo poljub neskončen..in midva večna.."

in danes, ko me je stisnil k sebi, sem lahko povohala vonj njegovega telesa. tako zelo si želim utopiti v njem. božati njegove roke in ga stiskati k sebi, ga pocukati za lase in mu peti uspavanko.
in kako me je gledal, tako, nedoumljivo, a ob enem neverjetno prijetno. smehljala sva se skupaj. kot, da si pojeva skupne melodije, sva se utapljala v najinem pogovoru. vse je bilo tako preprosto, nedorečeno, a preprosto. hotela sem ostati in ostati ob njem, ga poslušati in dopolnjevati njegove misli.

kakor je blizu, je daleč. PREDALEČ.

in ko je odhajal k svoji sorodni duši, sem vedela, da so vse sanje, ki jih sanjam, samo sanje.
a vendar, vonj njegovega telesa ostaja prilepljen na mojih čutih. in četudi je vse samo iluzija, si drznem obstati in deliti njene čare. in vsak trenutek je lahko lep, samo če hočem, da je.
____________________________________________________________________

lepo je tule, v tvindu. trenutno nerealna, sanjaška, ne izdavim nikakršnega večjega vtisa. naslednjič!

...trenutek TRAJA!


smo na vezi!

Promocija

Zaenkrat nič več na terenu oziroma v "building teamu". Tvind potrebuje tem večjo promocijo o programih, ki jih izvaja. In radi bi imeli slovenske prostovoljce. Si lahko predstavljate? Zato mam pred sabo veliko in nekako težko nalogo, prva stvar je narediti tem večjo promocijo in oglaševanje po mladinskih centrih, pošiljanje promo materiala, telefonski pogovori in maili. Ko bo zadeva dejansko na papirju stabilna, to pomeni, da bo interes, da bom našla prostor, ljudi in čas za predstavitve, se bom vrnila za največ dva tedna nazaj v Slovenijo. Ja, prav ste slišali :)
Zato v tem trenutku nekako napeto iščem vse možne rešitve.

Po eni strani, ne bi rada šla nazaj v Slovenijo, ker imam občutek, da se mi bo sistem porušil. Če povem bolj preprosto, strah me je, da me bo dih Slovenije nazaj povlekel, ker je še malo zgodaj. Po drugi strani pa mi je tako toplo pri srcu, ker bom imela šanso videti, občutiti svoje starše, prijatelje, Kostanjevico, Elino belo kavico, MC, preden se zares začnem udejstvovati v DNS oziroma postati del programa. 1. avgusta se začne šola. In tako že komaj čakam, da se bo pravi pomen DNS dejansko pričel. Da bodo tisti utrujeni zajtrki, da bodo tisti utrujeni meetingi, da bodo novi kraji, ljudje, izkušnje. Da bom šla fundrajzat na ulico, da bom začela podrobno raziskovati Azijo, ki bo 4mesečni plan (od novembra do konca februarja), da bom zadihala s teamom...

V Tvindu trenutno zelo zelo dogaja. Pripravlja se poletni teater festival, ki se bo odvijal tri dni. Prvi dan v danskem jeziku, druge dva dneva v angleščini. Pripravlja se mnoooogooo predstav, naši prvi letniki pripravljajo muzikal Chicago. Tako, da so vsi nekako pozitivno nastrojeni, aktivni in pri stvari. Samo še o tem se govori tukaj ;) Za zajtr, kosilo in večerjo :) Prišlo bo 700 ljudi, prostovoljcev, mladine, problematičnih otrok.. Skratka, TVIND bo PEL! Ob večerih pa jamanje na travi, skupno ustvarjanje glasbe in prepevanje, druženje, spoznavanje, navezovanje. Že komaj čakam. Takrat bo tudi building team nazaj, ker jih neverjetno pogrešam. Ful smo se zbližal v tistih dveh tednih, ko smo delal. V teh skupinah se lahko začuti čisto druga povezanost, kot sem jo navajena. In ta drugačnost ni strašljiva, ampak je izziv. Včeraj, ko sem se pogovarjala s punco iz tretjega letnika, je rekla, da ko se vrača domov, se počuti prav nekako prazno. Sej je prisotna evforija, da boš spet lahko ob ljudeh, ki te že celo življenje spremljajo, ampak vedno je prisotna nekakšna nedoumljiva sprememba. In baje, da si po enem tednu že želiš iti nazaj, v Tvind. Ker TVIND postane tvoja družina, tvoj prijatelj in tvoje življenje.

Upam, da bom lahko kmalu poslala še kakšne fotografije, da si boste zadevo lahko še malo bolj predstavljali. Iz summer theater definitivno! :)

Sonca, smeha in igrivosti.

Se oglasim še kaj.

100ta objava

Sele? ;)

Te dni me tako razganja in razganja in razganja. UPAM, da zaradi dobrega vremena, dobrega dela, dobre druzbe. UPAM!
Nekaj je zacelo zopet rasti v meni, prebujati. Vcasih se pocutim, kot napihnjena buca. Ko bi lahko izdavila vse, bi samo eksplodirala.
Pravzaprav naokoli mene lebdi neka romanticna energija, navihana, igriva.
Ceprav vem, kako delec je od mene, jo lahko vsaj delcek primem in jo vsaj na dalec povoham.
In tisti vonj, je najlepsi vonj celega dne!...

...ko bi zaspala v njegovem narocju
...ko bi lahko drzala njegove roke in jih poljubljala.
...ko bi sanjala njegove sanje in videla njegov svit.
...ko bi obozeval in hrepenel, kot moja sen.

...dalec, blizu in zopet tista sredina.

...ko bi samo zaspala v njegovem narocju.

Just write something in english :)

I made a promise to my team mate, who is saving up in Helleback (hell and back :) that I will write something in english.

Nothing cannot compare with memories.
Nothing cannot take me away as memories.
Memories are in me.

In that times now, I feel too much.
Memories and the future.

Sometimes crying, but always smiling.

It`s all about the opportunity - to get.
And that goes just with the time.

Petra, is it ok? :)

Next time, in SLOVENE. Promise :)

nekje okoli Koldinga :)

ne, ne se smejat, vendar res ne vem, kje se trenutno nahajam. vem pa to, da nas caka delo vseh del, baje najtezje stvari, ki jih premore building work. tako da, me je malce strah, ampak se tolazim s tem, da nisem sama. 5 punc in en fant, to bo se zanimivo. spet smo stopale in sprva je kazalo porazno, potem pa naju je s tjaso pobrala ena zenska, ki nas je peljala direktno do cilja. sreca, ha?

in zdej smo tukaj. ja. care home za mladostnike, ki zganjajo pizdarije (droge, kriminal...) - tukaj je nasa nastanitev, vsako jutro pa bomo potovali pol ure v neko drugo mesto, potem hodili se pol ure, u glavnem, treba se bo ustat zelooo zgodaj.
ja, da se vrnem k prejsni zadevi, care home za mladostnike. to so mladostniki, ki kadijo travo, kradejo oziroma ce povzamem, delajo taksne reci, ki za nas slovence niso neki velki big deal. zarad kajenja trave v care homu? ja, danci te zadeve fuuul jemljejo resno in jih hocejo cimbolj preprecit. tako da je vseeepovsod po drzavi polno teh "poboljsevalnic". ko sem bila v nakkebolle, sem se pogovarjala z angelo, ki je taksnim otrokom uciteljica, in njihove zgodbe so na prvi pogled cisto preproste in navadne, na drugi strani pa sem bila prica nasilju zaradi enih usranih ocal, ki ga je izvajal en decko, ki na prvi pogled sploh ni zgledal tako tezaven in agresiven.
v bistvu so me te informacije in dejstva se bolj prizemljila v ta moj DNS. s taksnimi otroki sem bom mogla ukvarjati v drugem letniku in se ze precej veselim tega. od tega, da jih poucujes, da jim pripravljas zajtrk, da se z njimi soncis, kopas, smejes, pogovarjas...
neverjetna mi je bila tudi zgodba, ki so jo delili prvi letniki z mano. ko si v na potovanju po aziji, te postavijo oziroma se postavis v zelo zelo revne predele (naprimer Indije), kjer se v enem prostoru, okolici, cesti ali travniku gnete 50 radovednih glavic in ti jih mores uciti matematike. s tem da ne razumejo niti besedice anglesko. sprva sem imela prazno glavo, kaj hudica nardit v taki situaciji. :) baje si ti utrne, ko mores reagirat! in tut fajn je to, da tej otroci niso zahtevni in da jih ze z zelo malimi stvarmi lahko naredis "lacne" in firbcne. zanimiva dejstva.

pocasi, vcasih naporno, jem ta DNS. kaj mi bo prinesel, kaj odnesel, kaj mi dejansko ze odnasa.. prvega avgusta se zacne "real thing". do takrat nas caka se toliko dela in ob enem toliko cudovitih reci! uf. summer theater, prvi letniki pripravljajo muzikal Chicago (yeeea, mi bomo pa drug let Grease :) :) :) res bom dala predlog:).. tko da se bo v nasem malem naselju nahajalo 700 ljudi. to bo noro, stara :)

ahja, fino schooooon! :)

nic, letim se se malo druzit z ljudmi. najvecja napaka, ki jo lahko naredis tule, je, da si tih, da si bojec in nezainterisiran, ker s temi stvarmi tukaj ne bos prezivel! v nasem teamu imamo eno taksno punco, ki je totalno "odpisana" in res dvomim, da bo tako lahko obstala in funkcionirala oziroma bila clen DNS 2008. in ne, da ji ne damo priloznosti, preprosto je ne pograbi in .. srcno upam, da ji bomo vsaj mi, ki smo ji trenutno okolica, motivacija, da se spremeni. za dobro nas in v najvecje dobro, zase.

letim. poljubi.
pripnite kaksen komentar, bom vesela vsakega pisa, znaka in vonja slovenije.

papa

Torej, kaj se dela? :)

Nekaj utrinkov danasnjega dne.. Toplo, sonckasto, malce zaspano.. a vendar, zabavno in ob tem veliko veliko oddelano :)

hehe, preberi, kaj mu pise na kapi! :) ja to je pa nas boris vizlar... :)

smejem in promoviram mc :)

the view

cudovito!

tjasa cist zabisnirana :)

gledale nagubano morsko solato.. prevec cajt :)

slike sicer niso pravilno razporejene.. a vendar. po delu obvezno na cigaretek na pomol. divine!!!

zaposlena cist :)

treba vedno neki :) js na drugi stopnici in koncno vecja od tjaske :)

zenski del ekipe

to smo mi, delovni team...

Jutri mamo se zadnji delovni dan in v soboto v Tvind. Ufja. Jeee, zvecer pa palacinkeee... z NUTELO.. Jea.

Smo na vezi.

p.s. Fotkal nas je lastnik hisice, ki jo obnavljamo. Gunar al nekaj takega :) mu je ime. Stric je en velki globus.. Ni je stvari, o kateri ne bi znal pripovedovati. Ne sprasujte ga o tipkovnicah ali cebelah, vam bo zal :) Drugace pa svaka mu cast in tut fotke so mu preklemano v redu ratale :)

Nakkebolle

Sonce zahaja zelo pozno in danes sem z mislimi obcutila zahajanje na tistem pomolu, ob morju. Disalo je po soli, naokoli so se podili labodi, v roki sem imela cigareto in samo cakala sem, da vendarle se kaj name pade. Tako preprosto je bilo vse, vse, prav vse. Ceprav smo delali cel dan kot nori, sem se pocutila spocito, neutrujeno.

Jutra so, tule v Nakkebolle, kljub vsej lepoti, ki jo oddaja dan, najtezja, ustati iz tiste tople postelje in se lotiti dela. Dobro je, da je vedno nekdo tam, ki te zbudi in ti poda vonj najboljsega pravega caja. In tudi tist najgravzen crni kruh v tistem momentu postane bel, svetel in okusen.
Nase delo se pocasi bliza koncu. Obnavljamo sto let staro hisico, ki je bila sprva videt samo hisa in res samo hisa, sedaj pa se kaze najlepsa, taksna, ki jih vidis v kaksnih starih dreamerskih filmih.

Iz radia brni vecinoma Slovenska glasba (hehe, glede na to, da smo trije Slovenci to more bit :), tako da na case malo zabrni srce ob vsej tisti evforiji. Dez od Demolition group ali pa dobri stari Pero Lovsin in njegova hisa nasprot sonca... In potem malamo in pojemo, se smejemo in spominjamo.

Ko sem prispela na Dansko je bila vse, prav vse, samo dom ne. Ni bila Kostanjevica, MC, ni bila tista domaca toplina in neverjetna udomacenost, ni bila poezija duse. Ze na vlaku, ko smo se z neverjetno hitrostjo peljali skozi pokrajino, me je zascemelo in na nek nacin presahnilo. Nekaj casa nisem mogla udihniti. Da ne govorim o poslavljanju od vseh tistih ljudi, nekaj dni pred odhodom in seveda na dan odhoda... Bilo je na nek nacin bedno, utrujajoce in zalostno, na drug nacin pa sem vedela in se tolazila s tem, da je vsak, prav vsak zacetek tezak. Samosvoje, moje-a realno, je pomembno zavedanje, da si nekje, a se vedno nosis s sabo spomine, dom in tisto najvecjo toplino prijateljev, druzine in okolja s seboj. In to, to bom vedno, zase, nosila s seboj.

Ravnokar sem se utopila v tisini, samo tiktakanje zapestne ure lahko slisim. Boris je rekel, da smo lahko veseli, v kaksnem delovnem okolju smo pristali. Imamo svoje stanovanje, kuhamo si, morje je zraven, imamo en drugega, pricenjamo se sprejemati in spoznavati, graditi...
Kako prav ima.

Ceprav se nekaj koncuje, bo treba spet zaceti znova. V petek se vracamo nazaj v Ulfborg, natancneje v Tvind, naselje, kjer je sedez sole. Nekaj ljudi in prihajajoce ekipe 2008, bomo odkrivali ravno ta vikend. Kaksni so "sosolci", javim sele nekje konec leta. Takrat se bo sele vedlo, kaj so poleg izgleda navzven.

Nic ni lepsega, kot leci v posteljo in zahrkati v spanec. In ravno to bom sedaj naredila tudi jaz. Se se kaj oglasim. Kmalu.

Pa sem tam :)

Cisto na hitro, ker ni casa :)

Sem ze na mestu, trenutno dalec dalec stran od Ulfborga, kjer je sedez sole.. Sejvamo up, torej sluzimo denar za solnino. Delat je treba na ful, ampak je fajn, ker nas je pet in se pet jih pride danes popoldan, tako da bo polno polno ljudi naokoli. Plac je pa bozanski, sicer je bila prejle bolnica za bolnike tuberkuloze (torej folk je dejansko prisel sem umret), ampak je pa zadeva ful huge pa ful je lepo, zraven morja, blazen mir.. skratka, atmosfera je nepopisna.
Vceraj smo s Tjaso sle stopat. In to na drug konec Danske. Zakon je blo. Tak naju je blo strah ampak se je super izslo. Glede na to, da bomo v Aziji stopal vec sto kilometrov, je dober imet ze mau "predigre" :) Folk je bil ful prijazen, sploh zadnji voznik, ki nas je pobral.. Smo peli v avtu, zajebaval, delil storije.. u glavnem, super je bilo. Danski folk, ceprav izgleda mrzl, je topel in dober je funkcionirati z njimi, ful so poslusni, ustrezljivi, radodarni, pozorni. Kater neznanec, bi te peljal 1oo kilometrov vec, kot sicer lahko? Zakon.

Drugace pa je tukaj delo ful razdeljeno, ful timskega dela, tako da nikoli nisi sam v necem. Tud kuhat se spravis (kar je zame predstavljalo sploh problem:) ampak se da, ker mas ob sebi nekoga, ki ti bo vedno znal in bil pripravljen povedati stokrat eno in isto zadevo. To pa js definitivno nucam.

Nic, se kmalu spet javim in napisem kaksen dozivljaj, trenutno je veliko posla, ampak ko bo le minutka casa, pridem, spisem in grem :)

To teach is to touch lifes for ever! (moto nasega faksa)

See ya soon :)

p.s. Barulek in ostala MC ekipa, tudi js vas pogresam :)

BRILJANTINA in MC

Dve uradni zahvali ;)

Prva gre BRILJANTINI oziroma celotni ekipi BRILJANTINE; vsi, prav vsi ste se me "dotaknili" na sto in en način, nikoli vas ne pozabim. Poleg izvrstnih predstav, prepolnih dvoran in smeha, ste bili čut za vse dele telesa. Bili ste poslušalci, bili ste tisti, ki ste priskočili, bili ste tisti smešni, zabavni, igrivi, neprecenljivi najstniki (tudi Karmen in Dejan, seveda;), ki ste se mi usidral v srčka, prav tist, notr, brez izdiha ven.
In ko sem stala, tisto sredo, še zadnjič na odru, sem pela in plesala, smehljala, dihala in postala popolnoma spontana poslednjič, ob tem pa neizmerno uživala, čeprav me je v kotičku duše bolelo, bolelo, ker odhajam. Z vami se mi ni nikoli zgodilo, da bi se smehljala v prazno oziroma zato, ker bi se mogla. Z vami sem bila tisto, kar sem, kar ostajam, čeprav grem.
In še to, gimnazijci ste kul! Čeprav mi je šlo leto v koš, sem v tem samem samcatem letu doživela takšne reči, ki jih bom pripovedovala v širne daljave, zato, ker je bilo resnično, zato, ker sem toliko stvari pridobila in toliko stvari dejansko imela ter jih ob enem, spontano delila z vami. Sončki, vsi, vsi sončki! Ne pozabim vas (tudi rekviziterjev ne, no ;) pa čebelc ;) pa benda pa tonca ;))...

Hvala še enkrat za darilce, potuje obvezno z mano, DVD sem pa že gledala in vam rečem sam neki: CARI STE! BODITE PONOSNI NASE! Al nam je uspeeelooo! ;)
Čekirajte kej ta blog, bom se kej javljala, pošljite kako slikco (CIGLER v akcijo;) iz nadaljnjih predstav in vzemite Anteo, tako kot ste mene, za svojo!
DEAL?

Rada vas mam.. neizmerno.
Vse ste, o čem človek sanja in vse, kar človek človeku lahko da in JE!

***

__________________________________________________________________


druga zahvala gre MCju, ki mi je podaril še eno luštno, nepozabno izkušnjo. Uživala sem v vašem okolju, v vaši družbi, v tistih 7belih kav jutrih ;)
Skratka, uspelo vam že je, še večji uspeh pa prihaja!
Tudi vas, ne pozabim nikoli.. in ko pridem marca domov počitnikovat, vem, da bom kljub mrazu, dežju ali toči, ždela na tisti čudoviti zelenkasti terasi, uživala v razgledu in dihala, dihala MCjevsko.
Uhančki in posvetilo potujeta z mano. Oglasite se kaj... ***

+ vsi, ki ste dihali z mano, ko sem bila najbolj tečna (hehe, stalnih gostje MCja), svaka vam čast. Vas pridem kmalu kej pogledat ;)
Baruleka mirkite pa Tino, da ne bo živcov zgubila ;)



in ja, js pa že letim v ponedeljek. Ja, tale ponedeljek. S Tjašo gremo zjutri, z vlakom. Ob desetih ga imamo, tako da, če se pride kdo poslovit (DOBOVA).. ;)
bom pa redno na liniji z Danske, tko da, čekirajte blog.

Zdej pa hiiiiitr na kavico še.. joj te kavice ;)
***

..Marshmallow..

Eden najlepših in ob enem najtežjih trenutkov v mojem življenju. Koncert, poslovilni koncert, Marshmallow zasedbe. Zadnjič v tej postavi, zadnjič z mojim vokalom.
Še nikoli nisem bila tako sproščena na odru, kot tisto soboto. Čeprav me je v delčku telesa vibriralo od tega, da bi pokleknila in samo ostajala v tistem, nepopisnem občutku, sem v drugi polovici srca vedela, da je ta čas moral enkrat priti.

Sredi vsega vzhičenja sem želela dejansko ostati in ohranjati to, kar sem počela do sedaj. Odločno sem hotela zakričati: NE, NE GREM, PRAV?

A vendar, sem po prespani noči, joku, strahu in povzetku vseh vtisov vedela, da je Danska tisto, kar mi telo hoče izkusiti. In čeprav vem, da bo težko spustiti tisto Kostanjevico, tisto eno in edino mamo, tisti Ko pride dan, tisto Malvico, tisti MC, tisto posteljo, tisto Blažko, tisto zelenkasto vrtačo pod Gorjanci, tist park, tisto belo kavo, tisti vonj mehčalca v puloverju... Tiste, tiste ljudi, ki so gradili mene in me izpopolnjevali in mi gradili življenje... Tisto in tisto in tisto...
Zima me trese, trenutno, zebe me in po licih mi tečejo solze.

Marshmallow so, kot sem rekla za eposavje, PRVI in prvih ne pozabiš nikoli. Vsak pripadnik le-teh je v meni pustil na milijone drobnih, pozitivnih koščkov, ki so me včasih spremenili, predvsem pa izpopolnili. Marshmallow so bili, kljub občasni oddaljenosti in konfliktom, tisti, ki so me prizemljili in me na nek način božali, se me dotikali in se nekako vtetovirali vame.

Beno; najboljši, najbolj čuteč kitarist. Življenjski in tisti, ki mi je pokazal, da je tudi moški lahko tisti, ki je romantičen, poetičen in zaljubljen.

Primož; neverjetno natančen in prizemljen na površje. Človek, od katerega sem se lahko zmeraj učila. Skrivnosten in ob enem, odkrit, iskren.

Mare; perfekcionist, natančen in samokritičen. Včasih je s tišino povedal vse, pred kratkim pokazal še čustveno plat in govoreče srce. Zavedajoč in neverjetno človeški.

Dragi moji Marshmallow, vesoljski ste. Rada vas imam... Hvala za priložnosti, za strpnost in smeh. Za dobro glasbo in zaželenost. Nikoli, nikoli vas ne pozabim... NIKOLI.


"I see your true colors, that's why I love you.. Don't be afraid to let them show.. True colors are beautiful, like a rainbow..."



Natanko 14 dni in potujem. Sliko, glasbo, spomine nosim s seboj.

...Your true colors.. Are beautiful, like a rainbow...

Anonimnost

Danes sem dobila - prejela zanimiv komentar na blogu. Da sem tako široka, da niti v bano ne morem zlezt + če se hočem "delat" Prešerna + da imam slab stil + neki glede benda in našega Cirkusa (v negativnem smislu) + da sem direktno za Ljubljana Polje. Tako tako tako sem se nasmejala!

Nekdo očitno noče priznat, da je moj blog dober ;) HAHA
No ja, vse drugo, kot to, da temu-nečemu pač ni všeč blog, ampak ravno nasprotno, všeč nisem jst. Ugotovila sem, da ta nekdo, nekdo okoli mene, preveč ve, da bi kaj takega sploh trdil.
Bojim se, da je ta "nekdo", nekdo, ki ga v bistvu imam rada ali pa mi je prijeten. Edino to me malo mede, ker si postavljen v resničnost, v kateri ne veš, ali obstajaš, si realen ali pa pleteš in dojemaš samo iluzije ljudi, ki te obdajajo.

Zadnje čase se mi vedno bolj zdi, da so vsi nasmehi, pričakovanja in doumenja en navaden drek. Kljub temu, da te sreča OSREČI, se na koncu, ko se nekaj zatakne, vedno vprašaš, če si jo prav razumel in navsezadnje prejel. Na drugi strani pa se vsak dan bojuješ za to, da bi bil zaželen, cenjen, ljubljen in v mojem primeru (življenje za trenutke) te take stvari, dejanja sploh več ne potrejo, zmedejo ali pa užalostijo. Pač veš, da še vedno obstajajo okoli tebe ljudje, ki te polnijo na takšen in drugačen način, pa četudi vem, da je vsaj nekdo med njimi le zunanje viden, znotraj pa kuha čorbo, ostajam, zaupam in smejem. Pa čeprav na koncu, tist trenutek, ki si ga dal, zaboli, ostajaš, ker veš, da je življenje ena velika priložnost, s katere se vedno nekaj odvije. Tudi slabe stvari so koristne, ker ti dajo novi čas, nova dejanja in nove ljudi.

P.s. Tist, ki je napisal tist komentar, pridi do mene, ko me vidiš in me zadani z vsemi svojimi argumenti ZA in PROTI. Ne bom jokala, ne bom se smejala, bom samo poslušala in pač takrat postala del tebe, kot tebe ali pa nekoga popolnoma drugega, za katerega sem te imela.


SEE YA!

Še video iz špila v čajarni NOVO MESTO.

taku je tu...

Doma.

Uspešno speljan muzikl Briljantina in tone pozitivnih kritik. Kaj bi človek hotel še lepšega? Vsi smo tako veseli in ne moramo nehati govoriti o tem. Uspelo nam je! Zveni tako preprosto, ampak je znotraj popolnoma usidrano in emocionalno.

Iz Danske sem prišla. In odgovor je DA - TEGA ne smem zamuditi. In tako, kot bo marsikdo zaradi tega trpel, bom tudi sama. Ljubezen, prijateljstvo in navezanost so pač tako povezani, ena odvisna od druge, vsaka prinaša cmok v grlu ali neizmerno veselje. In čeprav včasih vse skupaj zveni popolnoma egoistično; ni, zato ker je poslanstvo na DNS-ju vse drugo, kot to. Delo za druge, delo z drugimi, pomoč, skupinska odločanja. In vse to privede do ustvarjanja sebe, nenamernih sprememb, odraščanja, stabilne moči in razvijanja od najnižjih človeških zmožnosti do stoječega osebnega potovanja.
In kakorkoli se sedaj motim, naj bo zmota. Je trenutek, za katerega rečem ja, brez zadržkov, brez dolgotrajnosti. Še vedno lahko pridem nazaj in nadaljujem tipičnost in realnost domačega ozemlja. Baje, da ga vedno bolj začneš ljubiti, ko si nekje drugje. Naj se to zgodi, ni me strah.

link do DNS: www.dns-tvind.dk

P.S. Vsi vabljeni na dobrodelni koncert v Čajarno Novo mesto, jutri, 29. marca 2008 ob 20h. Poleg nas, Marshmallow, bodo nastopali Dom za sanje. Vstopnina je 4€ (v dobrodelne namene za socialno šibko družino iz Novega mesta).
Upam, da ta koncert ne bo zadnji, preden odidem.

ze 90-ta objava

Smeh!

Zjutraj odroletam in zagledam sneg. Al smo marca, jebote! Včeraj v kratkih rokavih, danes v bundi. Mam filing, da bom kmalu spet zbolela, to menjavanje klime najbolj ubija.
Drugače pa sem že zjutraj bila čisto cvetoča, pes je pobegnil iz pesjaka in me je pričakal pred vhodnimi vrati. Ta moj Diki. Po dolgem času sem ga spet pobožala, preprosto, ko je v svojem pajzl'čku, postane nekako kar neviden, kar je zelo grdo od mene. Pa ok. Gledala sem mu tiste nogice, kako stoji narazen. Kak je faca, hehe.

Jutri je D-dan. Grem na Dansko. Še vedno ne bom povedala, kaj stoji v ozadju, ampak v torek bo vse jasno, kje sem, kaj bom in kako se odločiti. Strese me in vem, da danes ne bom dobro spala. Ni bil mesec nazaj, ko je vse skupaj bil en oblak iz katerega se ni nič jasno videlo, jutri pa kar odhajam. Mami je zadnje čase zaradi tega malce bleda, čeprav me 100% podpira.

Stara mama mi je v bolnici in včeraj sem jo šla obiskat. Bližnje srečanje s smrtjo, verjamete? V sobi so bile še 4 bolnice, blede, neme, nepremične. Kdo ve, kdaj jih bo življenje vzelo. Stara mama mi je rekla, da je ravno včeraj odšla v drugo sobo oseba, ki je cele noči kričala. Sploh si nočem predstavljati, kako to ubija, ko gledaš nekoga, ki se izgublja pa še sam ne ve natančno, kam. Še en razlog več, da uživam in delam za to, kar je sedaj, ta trenutek! Še en razlog več, da pograbim in reskiram, še en razlog, da sem tam, kjer želim biti - neomejena in svobodna. In četudi tisti dan sivih las, nepremičnosti in nevidnosti nekoč pride, bom vsaj vedela, da sem izkusila vse, kar sem imela v planu in mi je bilo priložnost vzeti.
Moja stara mama je btw OK. Slabokrvna, ampak vem, da bo vse v redu.

Zaželite mi srečno pot.

Bla bla bla ali kako je lahko komunikativnost pre-blablana

INTRO:
Rugelj, kot kontroverzni psihiater ali karkoli že (me sploh ne zanima) je postavil meni zanimivo "logiko" oziroma mnenje, da zelo težko najde sogovornika (okej, on se je itak imel za pre-intelektualnega).

----izreži------------------------------------------------------------------------------------izreži-----------

1. DEL:
Znašla sem se v zelo zanimivi situaciji, pravzaprav tuji, nepoznani.
Komunikacija brez interakcije! Buah!

2. DEL:
Človek si prizna, da je obdarjen z razširjenim in globokimi razlagalnimi vajami, meni se zeha, pa še kar ne pogrutna, kje stoji, sredi česa.

3. DEL:
Kljub stališčem, še vedno ostaja dolgočasen. Včasih ti obrv zdrsne dol, včasih gor, večina preteklega pa ti oči same od sebe padajo in padajo. Še kar ne?

4. DEL:
Vprašanja. Hm, misilm, da te besede ni v slovarju!

5. DEL:
Kljub prikupnosti so luknje v sistemu. Eno tkivo daje 100% in s tem upa, da drugo tkivo to sprejema, realnost pa pove ravno nasprotno. Prvemu tkivu se seveda ne sanja, drugo tkivo pa je tiho, ker si misli, da bo z mnenjem, zbrko ali čemerkoli pač neprijetnem, naredilo zmedo.

6. DEL:
Kljub neujemanju, je še vedno sila in želja po še. S tem pa prvo tkivo izloča vse neprijetne in prijetne hormone, drugo tkivo pa samo tiho opazuje in se sprašuje, čemu vztraja!

7. DEL:
Neverjetno je dejstvo, da je komunikacija lahko tako tako tako enostranska, da še ostala druga tkiva enostavno odžene, ker enostranskost ubija in ubija in ubija.

8. DEL:
Začetek in konec prijateljstva pomeni ravno to dejstvo, da si poslušan in poslušaš. Konec je točno tista enostranskost, ki sem jo poprejle omenjala. Seveda so zraven tudi ostali dejavniki, ampak upam si trditi, da je le-ta krepko med njimi.

9. DEL:
Egoističnost, primitivnost in negativna običajnost. BRUH?

10. DEL:
Ima še kdo kaj za dodati? :)

-----izreži---------------------------------------------------------------------------------izreži-----------

ZAKLJUČEK:
Ruglja še vedno ne razumem. Sem ga samo skušala primerjati s tem dogodkom, osebo, dejstvom. Sprva sem ga sovražila, Ruglja namreč. Že zaradi diskriminacije žensk in fantazij, kakšne ženske smo in kaj zmoremo.. Ampak tale izjava, ko jo enkrat vsaj delček zaštekaš (pa čeprav na drugačen!!! način) se ti prikupi. Ta Rugelj namreč. Kdo je sploh to? :)

...

Nimam o čem pisati.

PRAZNA sem.

Bla bla bla...

Pa razmišljam, in ne gre nič, prav nič iz mene.


Vikend je bil lep.


...