Divje

Divje mi je, ko mi veter kustra lase.
Divje mi je, ko je zarja tik nad mano in obstajanje nekje dalec stran.
Divje mi je dihati zrak izdihan od drugih.
Divje mi je tipkati desetprstno in pri tem biti pozorna samo na besede z ekrana.
Divje mi je brati Kosovela in slaciti njegovo razocaranje iz poezije.
Divje mi je kolcati, ker tako zacutim celoten bit telesa.
Divje mi je zehati, ker si vsaj tako malo celjust raztelovadim.
Divje mi je prijeti nekoga, do katerega nekaj cutim in to ramo-roko, lice-vrat.. ali karkoli samo obcudovati, brez besed, v divjih zeljah in hrepenenjih.
Divje mi je sedeti ob Krki in gledati, kako se folk spaja s socnostjo reke.
Divje mi je poslusati glasbo tako na glas, da ne slisim nic zunanjosti, ampak samo svojo notranjost.
Divje mi je likati obleke, ki so zlahka zazgarljive.
Tako me ves cas tepe adrenalin, kdaj se bo obleka prilepila na dno peglezna ;)
Divje mi je gledati roze, pa ceprav jih doma ne zalivam rada.
Divje mi je opazovati svoje nohte na nogi, zato ker so tako cudni.
Divje mi je risati, ker se potem lahko sama sebi nasmejem, kaksno zilco petletnega dekleta v sebi skrivam.
Divje mi je se smejati tako naglas-da druge spravim do molka.
Divje mi je biti, samo jaz in samo obstajati.
Divje mi je, da sem divja in divje mi je, da zivim v divjem.
Divje mi je, ker se zavedam.
In divje je zavedanje, da zivim. Kaj bo se vec divjega... v bodoce. Kako postaja moj bit divji... sedaj.

(prekopirano iz accounta na myspaceu)