written word of Ana Pincolic

O, yes, changes!

2011-04-04T07:44:00.000-07:00

I have been reading books, posts, listening to music lyrics or watching movies that had a very common message or reminder for us, as human beings. The examples are: "Enjoy each moment.. Enjoy your life with all the breaths.. Tell the persons you love that you love them, today. Tomorrow it is maybe too late..."

Those are just some of the examples, that I will base my post today. The post will not be scientific. It will not have any quotes, references or anything I would rely on the outside world on. It is just an evaluation on things I have experienced.

My time is the time in the car. I love it. I simply love it. I love to enjoy the music and the country-side of Jylland (Denmark). It is flat as hell sometimes. Sometimes it seems the road is 1000km and not 100km. Passing by with a car at the small town roads is cool. All the houses look the same, though, with those red bricks. But something is on them, anyway. Two years ago I didn't like it. I was so bored, or at least I thought I was bored. I haven't seen it holistic, with a broader view. It was more like a rejection from my head and thoughts, as being away from my homeland, Slovenia, as being away from the village that I call my birthplace, situated in the hills that are followed by a curvy road that gives sometimes headaches or dizziness. Yes, I would say it was rejection. Though I realized it now, but it was. Like a rejection of making myself integrate. "And everybody say anyway, that it sucks..."

Probably many do not know what I am talking about. But as I told it is just a learning process. And it is my blog. Take it or leave it. I can make your job easier and tell you a little bit more straight away, if you really want so: Damn, it was hard! It was hard to leave things behind, there in Slovenia. It was hard to go to this flat country with people that speak some weird language and behave so strange.

Yes, it was a process that came after me at the time of ... NOW. I am in a period when I know what to do. A period when I lack a little bit of social attention, but a period that brings me on a road to realize why I am here and why I managed to stay for 3 years and why I will manage to continue 1 more year, until the next year, July 2012.

And maybe further, if there will be something nice going on or on the market. :)

Anyhow, at that point I realized that I am preoccupied with myself. Preoccupied but lacking ability to believe in myself.

Go Ana, go! You can do it! You'll do it! You are doing it! You are doing it good!

It is starting with saying I love you. Firstly to my parents. With really meaning it. For all the troubles I made and for all the decisions they needed to take with me. I'll go further soon. But that's the mission today.

I enjoy the time. I love the people around me. I know the people that I love maybe a little bit more are a little bit far away from me - but as long as they know everyday, I love them, it is fine, right?

This can be a further story and a plan to start believing. To clear out with myself - after managing the others. Right? It is like pulling the rope towards yourself - for the better you and for the better them!

And now if you read the introduction again, you'll figure out, what I meant.. Or? Or you still do not know what the hell I am talking about? :)

p.s. Thank you positivity. You save me every time! :)

The battlefield

2011-03-23T08:28:00.000-07:00

Haven't been writing anything since I returned from Argentina, one of the greatest periods I could imagine/have in my life. It was one of the things that happened for a reason - one of the travels that made me travel alone - deal with myself alone in the wide world and at the same time explore the people in my own way. It was admirable for me to meet people, that opened their embraces for me from the moment they have seen me. I was thinking about it many times - how much strength, courage and trust this people have as part of their lives, though they many times complain about the structure, people and safety in their country (in this case Argentinians).

I was familiar with these feelings already on the Asia travel (to India, China, Laos and Vietnam) that was one of the first travels to unknown, somewhere on the other side, away from security and comfortability to have hot water, a pillow case, a blanket, a white-bread sandwich or on the other extremes - the differences in language, culture, habits, values, way of living, politics systems... Now, looking back, I am figuring out how much I actually learned. Travel is a battlefield with yourself and the perception that was brought into your head from your neighbourhood and nearby society. It is a battlefield that either turns you up or down, depending what you are able to take into yourself and your will to change the way of thinking. Now it sounds pretty simple, but it is not.

The battlefields with yourself as part of the growing process sometimes simply suck. It sucks to be on a line, when you simply realize that life you had has another meaning and another "structure" than from a person somewhere elsewhere in the world, that rounds with issues that you never really needed to think about: water, food, hygiene, home. And when you come to this point of realization you open your eyes WIDER. Than you figure out poverty doesn't stand only in India, but also in our Western world - in the nearby town or village or on the other side of the forest. And when there comes the point of really realizing that world takes more than gives, you simply have to sit down for a bit. But not because you need to feel pity. But because it is a reality that was created through the centuries and bombs of a human-hand and the powers of nature (and other factors of course).

And the battlefield continues in a different way, while coming back to the security, comfortability and a chance to decide.

I remember my first days coming from Asia travel, enjoying the hot-shower and home-made food, heating in my room and an open fridge of choices, that I simply could take with my own hands. Not that you do not have to work for them - but they are there. Man, I live in Europe. I can move everywhere around. And nobody will really stop me. There will be issues and pre-occupation with myself - but that's it. Individualism is the key in our world and that surrounding is firstly a pain in the ass, but in the end you take it as something normal - why to suffer if it is not necessary, right?

Anyhow, the hot shower and heating in my room made me think about whether I deserve it, whether I need it, whether it is good for me. The first week I felt the tension to save everything; the electricity, the food, the usage of water, gas and so on. I was an AWARE citizen! After the week of saving my thoughts dropped dead. They simply turned into the normal biorhythm again. Mainly because of myself. And mainly because it is logical and normal to have it - to have it here and now and without hesitation. The turning point made me forget about my experiences in Asia, I travelled with and brought home in my back-pack. But I rather say: "Wannabe brought in backpack. Wannabe brought to be used smartly."

Sometimes the "inside" shakes came back - travel to Belize, Latvia and Argentina, studying about Islam, Christianity & Islam, Judaism, Western & Eastern thinking... - but they haven't lasted for long. Without asking or searching for excuses - I have let myself go again into the relaxed environment that preaches to focus rather on career, self-development, self-achievement, self-occupation, self-living, self-pithiness, self-self-self-self individual self.

I do not know what is happening in Libya. I do not know much about Japan and what happened there either. I am empty of thoughts and knowledge around me. As I am pre-occupied with myself and I do not go out of this tight skin of mine.

That makes me realize I need another turning point. Maybe that will be Angola in August. Who knows. I feel it needs to happen. I really do. I need another shake-up. When it will come - I'll be back.

43 dni nepozabnosti...

2010-10-24T20:28:00.000-07:00

Ura je 22:57 in kmalu se bo iztekel že 43 dan, od kar sem v Argentini. Ne vem kod in kam je izginil ves ta čas - mi je pa jasno, da je bilo obdobje intenzivno v vseh možnih pogledih. Od nekaterih preizkušenj, ki so me spremenile in potegnile v drugačno sfero, ki me je malo pretresla vendar postavila pokonci. Do nekaterih poti, ki se jih niti dobro nisem zavedala da jih hodim in da sem jih na koncu prehodila. Do zavedanja kdo sem, kaj sem, kaj imam in kako srečna sem lahko za vse priložnosti, ki so mi dane - v tem primeru imam v mislih družino, potovanje samo in izkušnje in doživetja, ki mi jih je risala Argentina. In predvsem ljudje, tej čudoviti ljudje, od katerih sem se in se bom težko ločila...

Rudi (Nemec) in Rita (Argentinka)

Manjši del časa, ki ga namenjam v Argentini, sem se odločila preživeti v Miramaru, kjer živijo moji sorodniki (moj star-star ata in njegova družina). Preostalo so tri lokacije, kjer sem se hotela "ustaviti" in "dihati" in od njih odnesti kar se da veliko. Predvsem kar se tiče "socialnih" in medsebojnih kontaktov. Prvo je obdobje v Buenos Airesu, kjer sem v glavnem nastanjena pri Riti (iz internetne skupnost Couch Surfing) - vendar s pregibi pri družini Helene Hočevar (Slovenskega rodu, poročena z Argentincem), ki me izjemno lepo sprejela v svoj dom in mi dala neverjeten čas z nepozabnimi pogovori, dogodki in toplino. Včasih je mistično in čudno ob enem, ko me ljudje vprašajo, kam bom potovala in zakaj ne grem na sever in na jug ter zakaj sem izključno na lokaciji Buenos Airesa, Cordobe in Mendoze... In zakaj ne grem tam in vidim to in ono. Po teh pogovorih po navadi vedno postanem emocionalna, ker mi pravzaprav ni do tega, da bi videla vse kotičke Argentine. V trenutku čustev pač dojamem, da so ljudje tisti, ki mi rišejo pot na en ali drugačen način. Ni važno, kje sem, dokler imam naokoli sebe ljudi, ki mi dajo varnost, pozornost in perspektivo (ozadje filma Into the Wild, na primer). Glede na to, da potujem sama, je včasih lahko neznansko dolgočasno. Se spomnim, da sem pred tremi dnevi šla naokoli glavnega mesta province Cordoba, da sem si ogledala "znamenitosti". To je bil eden izmed najbolj dolgočasnih dni in najbolj "prezrtih" momentov, ki mi dejansko niso pomenili nič, razen trenutka, ko sem se usedla na klopco in opazovala direndaj in navsezadnje trušč in življenje ljudi, ki so hodili mimo mene. Pol ure opazovanja je bil edini piš, ki je označil, da se mi je "recimo da" splačalo iti v center mesta.

John in Helen (Angleža), Alejandra (Argentinka) in jaz

Kakorkoli že, v Buenos Airesu imam mnogo stvari, h katerim se z veseljem vračam. Glede na to, da so se ustvarile povezave, so se ustvarili dialogi, kot s Argentinskimi Slovenci, tako z Argentinci samimi. Kot druga reč je utrip mesta, ki je dejansko fenomenalen in v vsem tem blišču in trušču in milijonu ljudi - od teka v zgodnjih jutranjih ur, uživanje v parkih ali pa obisk koncerta zaznamujejo, da se preprosto ne morem odreči Buenos Airesu. Čeprav so vsi kontakti in ljudje eden izmed glavnih razlogov, zakaj se vračam.

Druga lokacija je bila Mendoza (provinca Mendoza), ki se je zgodila predvsem zaradi vinorodnih okolišev in se je odvila neverjetno spontano, kjer sem spoznala preko internetne skupnosti Couch Surfing čudovite ljudi, ki so me sprejeli v svoj dom in mi dejansko v tem kratkem času podarili več ljubezni kot bi si kdaj mislila, da je človek sposoben dati tujcu. Ostala sem pri treh različnih stanovalcih, od mladih do malce starejših (32 let) do manjše in večje družine (s katero smo se stiskali v majhnem stanovanju). Z vsakim momentom, ko sem pakirala svoj nahrbtnik, da se premaknem k drugim stanovalcem sem imela tisti velik cmok v grlu, kako se bodo stvari odvile. In metuljčke v trebuhu (ne zaradi kakršnekoli zaljubljenosti, temveč zgolj evforije, neučakanosti, navihanosti in predvsem RADOVEDNOSTI!).

S Cintio z darilom (Argentinska zastava) zame

Tretja lokacija se je tako spet odvila in se še zmeraj odvija :) zelo spontano in nenačrtovano (razen tega, da sem ljudi v naprej kontaktirala). Glede na to, da je Cordoba (provinca Cordoba) na poti (čeprav malce višje) nazaj v Buenos Aires, sem se pač odločila, da se ustavim vsaj za nekaj dni in "prečekiram", kaj dogaja ter spoznam te znane žurerje in odprte ljudi (naziv ostalih Argentincev) iz Cordobe. Sedaj se soočam z "bolečino", ker bom morala zapustiti to mesto in predvsem te punce, ki me trenutno gostijo v svojem stanovanju (ki je najmanjše stanovanje, kar sem jih kdaj uspela videti!). Sprva sem bila malce skeptična, kako bo, glede na to, da so lezbični par in so mi te stvari malce neznane, glede na to, da je zadeva še zmeraj dosti velik tabu kot v Sloveniji, tako na Danskem. "In naša Ana živi z lezbičnim parom tam v Argentini, ja ta hudič mali..." slišim našega atika komentirati naši mamici. Pa vem, da ne misli slabo in da se ne sliši slabo, samo včasih je tem starejšim generacijam vse to, kar se dogaja - "čist" preveč - in "čist" nepotrebno. Po eni strani jih razumem, glede na to, da se velikokrat sama najdem v situaciji nenamernih, prirojenih predsodkov v katerih se počutim malce izgubljeno.

z Pompi (Disco Jockey) in Bel (Visual Jockey)

"Ne sodi, preden ne vidiš na lastne oči." To je preprost in učinkovit odgovor, ki povzame eden izmed najlepših vikendov! In sedaj me punce ne pustijo iti naprej, ker smo se tako "zaštekale" v smislu "soul-mates". Mislim, da se takšna naključja zgodijo samo nekajkrat v vsem življenju in bodo definitivno zaznamovale nekatere odločitve v daljni prihodnosti... Vendar 31 dni je žal premalo, da bi se skušala dodatno navezati - zato je marsikdaj težko potovati iz enega konca na drugega in ob enem ostati hladen. To je mogoče ena edinih stvari, ki včasih režejo na potovanjih - iz seveda lastnih izkušenj in glede na to, kakšna oseba sem in na dejstvo, da se hitro navežem (kar včasih ravno ni praktično, vendar kaj morem...)...

V vsej različnosti, ki sem jo imela priložnosti izkusiti sem našla nekaj skupnih točk tega naroda oziroma ljudi, ki sem jih imela do sedaj priložnosti spoznati. Gostoljubni, nežni, čustveni, kritični, dobrosrčni in predvsem dobro-voljni, energični, odprti, radovedni in samosvoji... (čeprav mi po glavi roji še veliko več pridevnikov...)

Pred mano je še 31 dni. In še toliko načrtov. Predvsem pa ljudi, ki jih še moram obiskati in s katerimi se bodo ponovne vezi spreobrnile v tono nepozabnih fotografij...

Huge dinner made me sleep like a baby (copy from the DNS 2008 blog)

2010-09-19T08:00:00.000-07:00

I decided to write a bit about the Argentinian cuisine, particularly about the meal I’ve eaten some days ago. My god. First, I was staying with a family in Buenos Aires (the mother is originally born in Argentinian, but born to Slovenian parents). Second, they were quite “wealthy” family, with a good economic status but very kind, helpful and hospital. We went to see the OPERA PAMPA (1 hour show with traditional and historical aspects of Argentina). It was indeed a great experience, placed on a stadium, with loads of horses and people dancing, singing and performing a rough history of Argentina. We’ve grabbed the car and tried to handle the horrible traffic in Buenos Aires streets (though it is not comparable with Vietnam or India :) , until we arrived to a small street and a restaurant. Dinner?

It was 10 p.m. – far too late to eat dinner (especially after getting used to not eating anything after 7 in the evening). When we arrived to the restaurant, the first thing was all the waiters jumped to us and started to kiss on the cheeks and saying: Ola! Que tal? The other shock came when also the guys went to kiss Ricardo (the father of the family). OK, it is normal, completely normal… :)

Empanadas

When I got used to the thought, Elena and Ricardo started to order this and that (in Spanish) and as I didn’t catch much I still realized they are having some kind of huge eating plans. “But it is like 10 in the night” I said. The looked serious and replied: “Yes, it is kind of late, but you know, we usually eat at 9, so it is fine.” I responded: “Does that happen everyday?” “Yes,” Elena replied. “When do you go to sleep than?” I asked. “Right after the dish-wash.” Hm… And digestion? :)

Anyway, back to cuisine, we had four parts of the meal. First one is called EMPANADAS.

They are usually consist meat (any kind of meat) and they taste very good. One or two and you already feel a little bit crowded in your stomach. But that was far away from the end. Afterwards two types of salads arrived, one with carrot, onion and reddish and the other one with green salad, cucumber and tomato. There was bread with butter served and sweet fried potato. While eating that another small meal arrived, named PROVOLETA.

It is basically grilled cheese, tasting very good, combined with the salads and potato. In that point I thought this will be enough, though I was a little bit sceptic, as I know Argentinians are huge meat eaters.

Provoleta

Of course that was not over. A plate with meat arrived (only beef), though Ricardo and Elena said it not called a “meat plate”. Fatty sausage, blood-sausage, kidneys, intestines .. pretty exciting and challenging. I liked all of them, except intestines. It was too fatty, though it didn’t look as bad as it maybe sounds. After this plate I felt like I cannot eat anything anymore. But of course there came another plate with beef (like ribs and other parts of a cow), locally called Asado (roast, barbecue). A small piece of it was a struggle. When Elena asked me if I want ice-cream (with DULCE DEL LECHE – I have never eaten something so sweet and so good) or a cake, I just politely said my eyes would eat, but my stomach not anymore.

Usually there is white / red wine served with the meal, that I obviously rejected. But a nice, home-made orange juice sounded good and tasted even better.

* Right now I am located at my relatives in Miramar, getting to know my family and having a chilled out time plus preparing the future plans...

Besos,

Ana

First impressions and RITA

2010-09-13T19:00:00.000-07:00

OK, first of all for all the Slovenian readers, Rita is a name and not an ass! :)

It is the third day of my stay in Buenos Aires, the capital of Argentina. In one way I still cannot imagine I am actually situated in South America, continent I always wanted to travel to. In the other way I am already grounded and ready to fulfil my mission of travelling to Argentina (I wrote about it in the previous post).
The line between both feelings has a common feeling, called excitement! Until now I already experienced many things and had loads of good start-up talks, that opened a little bit the location and the heart of Argentina.

in the park

I am staying (for four days, but two are already almost gone :) with a girl called Rita (I found her on couch-surfing). She is originally Argentinian, 30 year old woman (I would say girl - she looks very young) with a big apartment situated in a quite calm area of Buenos Aires. For the period of staying at her place I had some goals; to see some of the areas, to learn Spanish and to talk to some people, particularly with her (as I am staying in her apartment) in order to get a little touch of Buenos Aires and its life. Until now, things are going better than expected. To the "sightseeing part": I have explored the area around, went to parks, ate pancakes on the street, went to see the central area. If I put a full-stop here as a common conclusion:

streets of Buenos Aires

HUGE city with millions of things to see, do and experience. A rich architecture, crazy traffic that causes tones of excuses for people of being late, loads of churches, parks, markets, little shops. Not as expensive as in Denmark, but more expensive than I would actually imagine (lets say it is comparable with prices in Croatia, maybe a little bit less?). Tones of meat, sweets, salty food and people with a cup in their hand - mate (a traditional bitter tea, that everyone drinks all the time, everywhere, at any occasion). Poor and rich people, but basically three stages of middle class (higher, middle and lower middle class). A city with passion, joy, colours. A melting pot (loads and loads of different people from all around as a result of migrating, world wars...) with a cosmopolitan out-look. I dare to say it is similar to European capitals, but of course being unique on the other way as Buenos Aires as such. Old, wooden insights of subways, that create a charm of driving to the centre of Buenos Aires with very fashionable and sophisticated people. Crowded streets with people everywhere, but still more silent as in India. Quite a lot of crime, drugs and robbery, but people from Buenos Aires say that makes them keep their eyes open and to take care of their belongings... and more and more.

To the "getting to know the people and their culture part", a common conclusion applied from the talks with Rita, small talks on the street, observation and staying with Rita's family at their house and on a salami-festival (quite some things experienced in such a short time):

The Argentinian people are very warm-hearted people and helpful in any case I experienced until now (on the streets asking for directions or language bonderies for example). The family plays a big role as a part of people's daily life fulfilment. They are very touchy people, greeting with kisses, hugs, smiles and openness. They are patriotic and in love with their country, habits and culture. Argentinians take the life easy, they enjoy drinking their bitter mate in parks, gatherings or even at the working places. They love to sit in bars or cafe's for hours meeting their friends and family and talking amongst some topics about politics, national sports, love and other happenings that form their daily life. They are applying a lot of hospitality, acceptance among themselves and foreigners. I caught them some times singing in the middle of the street, on the subway or in a shop while putting the goods on the shelves. The population of Argentina is very colourful, from Europeneans to communities from other countries of South America to Korean and Chinese people... They are tolerant towards each other, though the Argentinians many times say they do not like Chile (because of its people trying to own Argentinian Patagonia - the southern part of Argentina). Their "big bro" is Uruguay, as it was separated from Argentina (do not know why, but I will find out.. :), though the Argentinian people didn't agree with it...

Education plays quite a big role in Argentina and it has a big importance for the youngsters (especially in the high and middle class) in order they would get an opportunity to get a job/profession. There are many religions in Argentina, but the major one is Christianity (for example: Christian schools). They are having a big faith for somebody "out there" as they would name it and that gives them hope for "walking the steps of life".

Another section I would like to go deeper into is: RITA

Rita and her cat, Mine

As I told before I am staying until Wednesday with Rita. She is an amazing girl, very open minded and critical at the same time. She is living her own life, working for her own life, having a boyfriend from Switzerland, loves to travel and meet new people. She is simple and open towards new things and choices that she needs to take in order to survive or better said, to live in a good way. She has a lot of patience with me, answering all my questions and sharing her knowledge about her country and its people in a very social way. She has a lot of facts and knowledge in her head and she is open towards new inputs and experiences.
Right now she has problems with her leg, so she cannot really show me around but I admire all the energy she puts into me-having a nice time in Buenos Aires. Tomorrow we are going to see Tango lessons in a nearby place as a finish line of the four days I am spending in her place.

together with the "MAMA" at the salami festival

Yesterday I had one of the best moments until now, as she invited me to join her going with her family to a salami-festival. The salami-festival happens every year in a place called Mercedes. It is kind-of a festival with a lot of salami and other foods, combined with Argentinian folklore music and families, friends and individuals gathering from all around mainly the parts of Buenos Aires province. We were picked up by her mum, that is about 60 years old woman. Her mum is indeed a kind of person I have never met before (in comparison of her age for example). Full of energy, jumping around, arranging everything, controlling that everyone are fine at the same time, very generous and independent strong woman with a history and stories to tell. She is a crazy but safe driver, cursing on the driver's seat, when somebody tries to take her over or if somebody is horning in case she is too slow. She has an enormous feeling for love and she characterises a happy and proud person.

Than there is Rita's sister and her boyfriend, that are a cool and funny couple. Sister's boyfriend has a huge sense of humour and was "annoying" me the whole day with speaking Spanish to me and making jokes about ESLOVENIA (as the Spanish speaking people would call Slovenia). Everyone knows him around and his girlfriend said to me: "You know, if he would travel even to Spain or Slovenia, he would always find somebody he knows."

Before we went to the salami-festival we were staying at Rita's family house. It was a small, but lovely place with a feeling of home. When I entered the house I immediately felt comfortable. We were eating FACTURAS (as they would call sweet breads or salty breads that they usually eat for breakfast) and joking here and there. It was a good start up and breaking the ice as a start of an unforgettable day.

The salami-festival was great. I was eating loads of good sausages and salami, listening to a great folklore singer Theresa Parodi, meeting other people and exploring the Argentinian way of being and living. One of the things I noticed with being along all these people was I didn't feel like a tourist at all, as the population is multicultural in many ways.
Anyhow, I am attaching some pictures to broaden the view and to share my first experiences of Argentina.. :)

Claudio in the middle of salami's and sausages

The other thing that was pretty amazing to hear from Rita, was about tango. I thought it is a very common and traditional thing of the everyday of Argentinians, but she told me later it is mainly located in Buenos Aires and not so much in other provinces. Folklore plays than a much bigger role in people's life. That basically meant it is more a tourist thing than something else. Of course that doesn't mean they are not proud of it, but they just do not practise it as people maybe think they do.

If I conclude, I have learned a lot in this few days being in Argentina. It is just few days, but much more will come in the rest of two and something months of being in South America. I am completely into it, anyway. Struggling with Spanish, contacting people, making plans and setting goals that I want to achieve as an efficient travel with a reason. I love it. I really do.

The further plans are set but that doesn't mean they cannot be changed. Basically, I am already in contact with some Slovenians and I am going to meet my family on Friday. I want to travel to other provinces as Patagonia, Mendoza and Cordoba (where are also some Slovenian communities or individuals) plus pass by Buenos Aires again in order to explore some more things (and visit Rita again:) I didn't have time to catch "more than something" in these few days of being here. It is a 13 million city, my god! :)

Tomorrow will be again a full day, meeting Daniela (a friend of my relatives) and going to see a tango lesson workshop for dummies (people that want to learn the basics and dance for themselves without being a burden for professional dancers :). I do not know if I will attend it, but I will surely sit somewhere in the corner and cry of excitement :) On Wednesday I am going to visit a Slovenian woman living in Buenos Aires, that will start with lunch and further things that will go on until Friday, when I am moving towards the coast of Buenos Aires province, Miramar.

Basically, so many things to look forward to and time is so short... Luckily I can take it as much as possible - in my own way. That is what is so nice about this period of DNS.

And yes, I am still on a search for a possible candidate to marry :) Latin boys particularly :) (uf, now the girls from my team of DNS 2008 would hold their heads :=)

Greets!

Before departure... The overview

2010-09-09T14:21:00.000-07:00

I am located right now in Aarhus, the second biggest city in Denmark, visiting a very good friend of mine, but soon departing for Copenhagen and further to Madrid where I will (possibly) catch the flight to Buenos Aires tomorrow evening. I will be arriving in Buenos Aires (the capital of Argentina :) in the Saturday morning where I will be picked up by Remis (rented car) that will drive me to Ritalina, girl that will host me in my first four days in Argentina. From there one I will meet up with a special person, that lives in Argentina, but originally comes from Slovenia. Her name is Elena and she will host me for two nights. It will be the first step towards my mission of this travel to Argentina; getting to know the Slovenians and Slovenian communities, their stories of moving to South America, their memories they keep from their childhood, while being in Slovenia, their decisions of going abroad for a better life or a run off that was caused by the war and other circumstances.

I started to search for contacts in August and until now I found quite some, that I will definitely visit and have a closer look upon. To list some: visiting a Slovenian school, Slovenian families, Slovenian communities / individuals and youth clubs, gatherings...

The other fact is that I will be finally one of the first ones from my closest family to go to Argentina, though it was a dream and consideration since ages of my father to travel there. We were many times joking who will be the first one exploring this country. Years ago I didn't actually think and understand that this is surely possible one day. And now I am at the edge to actually fulfil this dream.
The other thing is I am away of knowing the world around and things that happened in the past. I lack knowledge of basic history of the world and even my own country, Slovenia. It is sad - I am sad about it. I never showed interest to widen knowledge in that way. Probably growing is one of the factors that are influential. Probably travelling around is a factor. Probably the development of connections with my family is the factor.

In the past years I realized how much family means to me. Though I am far away from them, studying abroad in an unknown country with a strange language, I do miss them. But this feeling of missing them goes far out somewhere else - to the things that sharpen my inside part. I will never regret the decision of going away from home. Because with that I actually realized how much I love them.
My base in Argentina will be in the north-east of the country, at the sea, in a place called Miramar. My grandmothers brother moved there while/after war. That is one of the things I will find out in this period of being in Argentina. How it was to go away from home, the feelings, the difficulties, the economical situation, the start up, building the family, being far away from the homeland. I will capture that in conversations and I will write them down for inspiration as for my family and friends, so for myself. Though the base, I will be travelling around a bit to see some major places and also aim to get to know many Argentinians and their way of living. I will not expose myself to tourist places because the travel to Asia thought me you remember the people, small but meaningful talks, the eyes blinking sadness and despair or happiness and joy...

The other thing that I will surely keep on going is the healthy way of living, sports and breathing the nature. August 2010 changed my way of living - and my aim is to keep the spirit and move further. I never took care of what I eat and thought about the pluses of healthy sports...

Basically, I see the upcoming period positive, shiny and a period for myself and the people that I always looked up to, admired and was questioning about. I will write sometimes (at least twice a week) on the blog about how is it going and about what am I experiencing there on the other side.

Let the journey begin...

1 teden / 1 week

2010-09-03T01:13:00.001-07:00

... in bom letela proti Argentini. JUHEJ!

... and I'll fly to Argentina! JUHEJ!

;)

Soon / Kmalu

2010-08-23T06:59:00.000-07:00

--> On the 9th of September I am flying to Argentina, where I will stay for about 3 months. In the meanwhile I decided to write my blog two to three times a week, where I will gather thoughts, experiences and my personal, physical development, to share what inspired, fulfilled or impressed me from that or other side. It is a part of reflection.

So, I will be online after 10th of September (sometimes in English, sometimes in Slovenian or both).

--> 9. septembra letim proti Argentini, kjer bom ostala za slabe tri mesece (do 25. novembra).
Medtem se bom potrudila vsaj dvakrat do trikrat tedensko objavljati zbrane misli, izkušnje, izpopolnjevanja tako telesno kot duševno do vsega, kar mi pade na pamet ali me je impresioniralo iz tega ali onega vzornega kota. Služi tudi kot del reflekcije..
Se slišimo torej po 10. septembru. (objave bodo enkrat v angleščini, drugič v slovenščini ali oboje).

I FOUND...

2010-02-01T14:57:00.000-08:00

my favourite song....

/ sometimes the fastest way to get there is to go slow /
/ and sometimes if you want to hold on you got to let go.... /

/ i am gonna' close my eyes... / And COUNT TO TEN... # Tina Dickow (http://www.youtube.com/watch?v=xPQZl1oIOM8)

damn, and it is from a danish lady. but she takes all my human - especially in the evenings - when do not have time to think what happened but what comes next :)

Edge.

2010-01-30T15:07:00.000-08:00

taking away all the bags, that i had, that i carried to the middle of the edge. the edge, that nobody explains as heavy as i felt.
and as heavy it is, as sad i become, to take this bags back to the edge - the very best edge, in the middle of the story of me and you.
the story is soft as the skin of the softest new born baby. the story is the story, nobody else knows about, nobody else thinks about - that no one else believes.
and the edge, o the edge - is just so hard to explain..
the edge is yellow, i can see it right in front of me. yellow as the brightest stars.
so yellow i am not sure to go forward.
but the people say i have to.
it is just the thing that makes me sad again, because the edge i see is so close, but so far away...

.. been a while ...

2010-01-29T03:19:00.000-08:00

the hell - how far he is away / the imagination cannot cross his border.
there is no way actually to get close to him.
it is prohibited, to far away, as i told already, and not-existing.

i feel so young - to young in my brain. heart is completely somewhere else..
it is just a period, i know it is. i completely understand it. but to except it? that's a bit harder.
was thinking how bad this is - how the life circumstances change the situation - delete the possibilities and erase the "nothing at all". how the life makes the half of a choice and leaves than the half - to be solved / issued / discussed. kind a smart, anyway. some people say, you learn like this. probably, in the end. the way to end is always a struggle of finding the right path to go in - you crash into concrete walls - that spin you back and forward, like a back yard swing in the summer and 100 kids around it.

and when you finally get over it - you look back and hit yourself inside your head with a huge stick - because you just by the way realize, how easier you could manage "the issue / discussion / solution"... it is always this question in the head - what you could do better, but you just didn't. not the right time, the right issue, the right discussion and damn - the right solution.

i am 21, playing mature and brave and whatever names people call me sometimes - but the hell, i am not. i am not brave. i am still a teenager. i am still not mature. and i still need craziness. i am still not capable of taking care of myself. what is so bad about it? is there anything bad about it? WHAT IS BAD ABOUT IT?

many times i have to remember myself - that i just escaped from a warm shelter - back home.
and i do live in a crazy world! in a damn crazy world!
i am not the 50s generation, when they had to take care of themselves already when they were small / like my parents for example /
damn, don't know why i am angry now - but i just sometimes feel i am TOO OLD in my appearance but so young in my head / heart.

or maybe i am just there where i talked before about. there in the middle of the process of getting over... over. over. over.

what did i want to say, actually?

življenje

2009-11-07T14:13:00.000-08:00

vsak verz, ki mi ostaja, je prilitek. prilitek k mojemu bitju.
vseskozi - čeprav od daleč, opazujem to majhno okroglo: realnost, ki me neizmozgano obhaja in ne izpusti. še vedno ne vem, kje natančno sem, ampak dene dobro.
kamorkoli in kjerkoli že sem, grem ali ždim, sem tukaj.

tukaj?

tukaj.

vsak verz, ki mi ostaja, je odmev. odmev moje biti.
živim zato, da doumem. da nadaljujem in pričnem, znova in znova.
živim - tako da vsako bitje - ki ostaja ob meni, ve, da SEM in da ne bom propadla.

tukaj?

tukaj.

what to do?

2009-09-26T14:12:00.001-07:00

trenutno sem v kočljivi situaciji, iz katere se ravno ne vidim ven.
naokoli je vse tako v redu - ampak vseeno ne štimajo stvari, tako kot bi mogle.
rada bi povedala z metaforami, pa ne gre.
ne vem, če znam ovinkariti...

ne znam ovinkariti.

drugi letnik je prečudovit. trenutno veliko berem o agresivnih otrokih, saj jih je tukaj kar nekaj, ki izražajo veliko mero agresije. pa ne tiste, ki jo vidiš v vrtcu, ampak tiste prave agresije, ki je lahko zlahka nevarna, če ne znaš pravilno reagirat.
začele so me zanimati pravljice, ki so resničnost. spomnim se, ko mi je pred nekaj časa ena oseba to položila na srce.
"počakaj, da vidiš in zagledaš, potem se boš čudila."
točno to se dogaja.
drugi letnik je praksa - izjemna praksa. hiška, v kateri smo, je polna. kombinacija devetih s "pomanjkanji" in ostalih 13, ki so najstniki s "surplusom". in hiška skuša ustvariti harmonijo med obema - tako da se soupadata.
ravno to se mi zdi zanimivo in ravno to mi malo olajša delo. veliko "sotrpinov" iz mojega razreda ima najstnike, ki so ekstremi - hiperaktivni, agresivni, avtistični, depresivni, samomorilski... pa še bi lahko naštevala. trenutno ne vem, če bi lahko folgala takšno delo - zato sem izjemno vesela, da sem tukaj, kjer sem.
dejstvo je tudi, da sem na začetku. na začetku je vse friški. čeprav bo kmalu že tretji mesec tukaj - ni še to to. moji "nadrejeni" to radi poudarjajo.
"počakaj, da se najstniki navadijo najprej en drugega. nato bodo začeli čekirati tebe."
skratka, uživam.

čez dva tedna grem na "study weekend" na norveško. za en teden. vedno sem sanjala, da bom potovala po skandinaviji. evo me :) včasih so sanje tako daleč - a če samo malo pobrcaš, lahko pridejo blizu... no ja, mogoče govorim preve splošno?

ja, ena zadeva me malo piga in mi maže čas. ravno danes sem poskočila in zbrala moči, da naredim malo akcije s seboj. malo očiščenja.
nič več ne govorim "nekega dne" in "nekega jutra" in "nekega poletja"... ne gre to tako.
čas mi govori, da naj ne skušam prelagati, kar sem delala dolgo dolgo časa.

akcija ne dene samo dobro - ampak je koristna. takšna - prava akcija, ko dejansko narediš, se ustaviš, pogledaš in se oddahneš.

pa fajn je spet malo pisat blog.
hm, ga kdo sploh bere?
:)

in ja, sem DNS (The neccesarry teacher training college) in sem PTG (Practic - Theoretic high school)...

;)#moji najstniki#

Lære Dansk

2009-09-25T08:53:00.000-07:00

Naenkrat vse pade navdzol - in pripravljen si nekaj narediti, da bo prišlo nazaj na točko obstoja.
Ugotovila sem, da lahko znova pišem blog - čeprav mi čas dejansko ne dopuščuje - v vmesnem času delam tone stvari, ki so trenutno moja najljubša prioriteta.
O tem več kasneje, ko bo dežek padal, tako da bom imela izgovor ostati za računalnikom.

*

hrup

2009-01-09T22:31:00.000-08:00

nikakor mu ne mores ubezati, tukaj, v vietnamu.
a vseeno, neizmerne vibracije od vseh koncev. ne morem in nocem se nasititi.
spanec, sanje, ljubezen, pogresanje, smeh.
vcasih se sama ne vem, kaj bi rada.

looking forward, my friend said. it is easy to say, but hard to do.
there is this way, i still dont know, if i should walk on it.
should i stay or should i jump...

i am still alive.

Wooohooo!

I n d i j a

2008-12-12T03:56:00.000-08:00

nisem hotela priznati, ampak me je bilo strah. strah me je bilo videt vse to, kar sem zagledala, dejansko, na lastne oci. tako se spomnem tistega leta iz kopenhagna v delhi. nic evforije. sam tist obicen filing: se en izlet, pac nekam drugam, k na hrvasko! :)
polna sem vtisov, polna izkusenj in lepot. polna sem razocaranj, solz in joka, smeha in radosti. povezovanja in neskoncnih miksov. toliko reci ozreti v eno oko.
vsec mi je, da sem tukaj z razlogom. da nisem samo turistka, ki hodi sem in tja in cekira ta in on tempelj. resnica? niti v enem templu se nisem bila. preprosto so ljudje tisti, ki me prevzamejo s prve strani, za katerimi grem. templji ostajajo tam, na mestu. se vedno jih lahko vidim, ko se mi bo zazdelo.
vsi tisti obiski po vasicah, vsa tista komunikacija z rokami in internacionalnimi zvoki je eno samo veliko dozivetje.
od severa proti jugu in zopet na severu, trenutno. v mestu Shimla, v himalaji. nedalec stran od dharamsale, kjer upam, da bom lahko poslusala poucevanja Dalaj Lame (upajmo, da bo doma :). tako je mrzlo, naenkrat priti iz sopare v svez, neonesnazen zrak, v to mestece, v gorah. uf. ena stran - noro, druga... se zacnes zavedat, kaj vse je bilo poprej tukaj, preden niso prisli anglezi in pogradili celotno zadevo. hise sredi gozdov, sredi vzpetine. sredi 2000 metrov.
in potem, se peljes in zagledas fancy, bogate hiske ter na drugi strani komaj stojece barake, ljudi iz mlak. toliko toliko kontra kontra perspektiv, da te obrne, iz ene smeri v drugo.
in.. kljub tridnevnem potovanju z vlakom, sem danes zjutraj, bila polna energije. otroci okoli mene in potem tiste prstne igrce, katere so vedno lahke za naucit in uzivat. toliko iskrenih, temnih oci, katere bi clovek vedno opazoval in skusal najti drobce, drobce notranjosti.
veliko reci me se caka, veliko reci je za mano. veliko misli na dom in prijatelje, na svet, dalec, tam v evropi. vedno sta dve strani, dve strani, ki ti bosta gradili obcutke, pozitivne in negativne.
ciljam predvsem za pozitivo.
na hitro. letim, v mraz in nova dozivetja.

poljubov

po dolgem času...

2008-10-16T06:41:00.000-07:00

Že dolgo me ni bilo tukaj.
V vsem tem umesnem času se je toliko reči zgodilo. Tista resnica, ki je bila kao "baje", se je uresničila, tako da sem bila v Sloveniji, kjer sem preživela zelo kratek, a lep čas. S Kamalom sva se mela super (fotke). Meeting in poučevanje + obisk na gimnaziji Brežice je del neverjetno noro dobro! :)
Pa videti familijo pa tiste male nečake in nečakinjo, ki so neverjetno zrastli v tistem malem časovnem obdobju, ko me ni bilo doma. Pa videti mamico, nasmejano, samo da me vidi za pol urce in da me lahko drži v naročju. Se sliši otročje?
Sedela sem ji na kolenih. In me prav nič ni sram tega povedati na glas. Ja, stara sem 20, pa kaj? :)
Sicer nisem spila Eline kavice v Malvi, ampak sem lahko bila zopet del tistega petka, Malvinega petka. Kar mi je bilo zakon. Pa vidla sem ljube, tiste moje ljube ljudi, ki mi bodo vedno prišli na misel, kjerkoli bom.
Pa v MCju sem bila, kjer sem stisnila vse, ki so mi na pot prišli. Pa z Nastjo sem poslušala komade od Marshmallow.
V glavnem, vse mi je nekako ratalo, čeprav si še vedno zamerim, da nisem preživela več časa s tistimi malimi gelipterji doma, da nisem preživela več časa DOMA.
Ta čas, vedno ga je premalo! ;)
Pa gledanje Slovenskega filma s Kajo in Marinčem pa ob enem soočanje s tem, da je mačka v isti sobi, kot jaz (kar se je HVALA BOGU izteklo v redu! Obe sva preživeli..)..
Pa sedenje v parku, pred odhodom na vlak, brez misli v glavi, brez ovir in sanj in realnosti in ničesar, kar bi me moralo skrbeti ali pa težiti. Pa s solzami, da spet grem in s smehom, da komaj čakam, da grem...

Ko sem prišla domov, je italijanka Luisa rekla: "Ana, kaj je s tabo. Nisi nič družabna, se samo v sobi zadržuješ."
Nisem vedla, kaj ji naj odgovorim.
Sedaj je boljše.
Kakor je bilo lepo v Sloveniji, je bilo tako tako tako lepo pridet nazaj, med te norce tukaj. In kakor nisem znala tega povedati njej, sem povedala vsaj sama sebi.

Trenutno imamo OPEN HOUSE, tko da bo prišlo nekaj novega folka, tako da se bomo spet pozdravljal pa rokoval pa spraševal: "Zakaj bi pa ti rad/a prišel/a k DNSu?"
Med tem se dogajajo vize pa rukzaki pa planiranje pa karte pa zemljevidi pa budget pa .. PA PA PA!

1. novembra odidem. Nobeden iz moje skupine še ne dojema. Mislim, da bo kmalu začelo škripat, ko se bomo mogli spakirat pa ko bodo vize in karte in passporte v rokah.
Tist moment smo rekli, da bomo fotkali. ;)

Drugače pa.. mam zdej obdobje Tinkare Kovač.
Če si lahko, poslušajte komad iz plate Aqa, Freedom.
Navdihuje in prevzema.
Grem malo športat. Sem ratala totalno pasivna, ker mi ni treba več iz Oštrca v Kostanjevico peš hodit. :)

In se oglasim. Če ne prej, iz Azije. Iz tam bom probala čimbolj updejtat.
Naj se trese!

;)

meeting

na GIMNAZIJI BR, Kamal z razredom na uri francoščine

kebab je kul, dokler ne dobiš prijave, da imaš mogoče ilegalca ob sebi (od dveh oseb!!!!!!!!!!!)
zopet kamal in prof.
francoz tom, Leticia iz Poljske in js
kjut fotka

moje rumeno kolo

2008-09-28T04:49:00.000-07:00

evo, pa pripenjam fotko mene in mojega rumene, najlepšega kolesa. ;) pa še nekaj fotk iz bowlinga včeraj... pa tako.
danes sem klicala domov, da zaželim mojemu nečaku, gašperju, vse najboljše. tamali je začel šprehat angleško. tako sem bila vesela.
kakorkoli že, smo malo kramljali z domačimi, sem prav lahko slišala, kako je mamici iz srca padel velik kamen, da me bo lahko videla, preden odhitim za štiri mesece na drug konec sveta.
tako se je smehljala, so me imeli na speakerju, tako da sem donela (baje) po celi hiši. in potem začne mamica razlagat, kako je šla stara mama k frizerju, crkvali smo od smeha.. :P
sm kar malo vesela, da obstaja ta napredna tehnologija, da ti malo omogoči, da se vsaj virtualno dotakneš ljudi, ki jih ne moreš videti oziroma je med razmerji krajevna distanca.
drugače pa, prvi oktober prinaša veliko in še več. priprave na azijo pa open house vikend pa cepljenja pa šoping za rukzake, spalke pa plan za slovenijo pa predstavitev potovalne knjige.. pa u u u .. :)
zaenkrat me še ne daje potovalna mrzlica, ampak mislim, da bo kmalu prišla, ko bo kake dva dni pred odhodom, še ne spakiran rukzak pa evforija v zraku.
uf.

se še kaj oglasim.

slikce:

z aminom, rune in medsom na bowlingu, glavno, da je bilo moje bowling ime PINCOLIC ;)

moji čevlji in aminovi čevlji ;) štos! :)
s stevenom (kolesarjenje ;)
luisa in js v kinu (batman)
;) čakanje, da se wcji spraznejo :P
al pa če ne bi mela fršlus odprt :)

Kolo, muzika in dom

2008-09-24T06:00:00.000-07:00

Pridem v Slovenijo malo grozdje nabirat! :) :)

Kakorkoli že, našla sem neki, kar me je začelo razveseljevati. Prvo kot prvo, sem začela voziti kolo. Tukaj po Tvindu, skos dirkam naokoli in mi sede. Dvakrat sem šla že v mesto in danes od petih do pol sedmih se grem samo peljati. Neverjetno vreme je in butasta bi bila, da bi ga zabluzila pred računalnikom. Tukej na Danskem so lepi dnevi zelo zelo cenjena redkost! :) Motivacija, da se okol furam s KOLESOM (baš je to nekaj novega!) je ta, da imam najbolj fancy kolo v Tvindu, ki je prilagojeno moji višini, je rumene (pozitivne) barve in prenešen direktno s Kitajske, z avionom. Zgodba? :)
Joschka, model iz četrtega letnika je sedaj v Braziliji, se je šu žent pa tam tudi opravlja svoj "make a difference year", ki je v sklopu četrtega letnika.
V prvem letniku je imel za punco kitajko, ki ga je v drugem letniku prišla obiskat in mu je v rukzaku prinesla kolo. Si predstavljate?
U glavnem, ta bajk je zakon. Bom ga slikala danes in pripnem fotko! :)
Za stare in mlade, sedež je totalno udoben in se ga lahko da gor gor ali pa res dol dol. Ker ponavadi imam probleme se vozit, morm se vedno nagibat, da dosežem pedale, kljub temu, da je zic recimo čist dol ;) To sem mela predvsem, ko sem bila v Amsterdamu. Sem mela čist razčefukano rit, tko da.. :) U glavnem, bom slikala! :)

Druga stvar, ki me je začela zanimat in katere sem se že lotila, je, pisanje pesmi. Pesmi, ki se jih bo dalo PETI. Zžicala sem en program, ki sicer nima beatov, ampak lahko nasnemavam in urejam, kar mi je kul, tako da sem zdej že par idej naredila. Motivacija gre predvsem glede celotne skupine, ker mamo tok posameznikov, ki bi ustvarjali in bi radi, da ustvarjamo.. Tako da sem se spravila narediti nekaj podlage. In mi je všeč. Všeč mi je prebiti prosti čas s takimi rečmi. Pa že po malem času sem začela opazovati, kako pozorna sem, ko recimo glasbo poslušam, kakšne so linije vokala, poudarki, konci in začetki. Ne vem, se mi zdi, da na tak način nikoli nisem poslušala. Poleg tega bi rada poglobila svoje razmišljanje, dojemanje. Rada bi spravila v text sporočilo in ob enem občutke. Angleščina mi to (čudno!) omogoča.

Tretja zadeva je, da pridem domov, za sicer 2 polna dneva (pridem 9.10. v večernih urah, 10.10. - doma, 11.10. Ljubljana:) En dan sem cel dan doma, v Kostanjevici in okolici. Predvsem pa doma, s familijo. Sem pred parimi meseci mela frende na prvem mestu, ampak potem, ko si nekje drugje, vidiš, da pogrešaš vse, ampak najbolj domače. Preveč direktna? :)
Plan je, da ta dan uživam, da grem na gimnazijo med glavnim odmorom in malo promoviram naokoli (Kamal, mali črnček iz tretjega letnika pride tudi z menoj), ter itak, vidim ljudi, jih vsaj objamem. Drugi plan je tudi, da zadiham vonj Kostanjeviškega otoka in da spijem kavico v MCju Brežice. Tretji plan je it na koncert. Četrti plan je videti nečake, mamico, atika, brate, staro mamo... ter z njimi prebiti par uric. Objeti Blažko in jo polupčkati, jokati na mamicinih ramenih in se smejati stari maminim foram. Prečekirat, če Malva še stoji :)
Malo veliko planov, ampak vse bom izvedla. Tako da, če mi kaj ne rata, če na nekoga nenamerno pozabim, ne zamerit. Eden dan je eden dan. Prednost bo vedno familija.
Kamal v petek v popoldanskih urah že leti proti Ljubljani, tako da se jo naužije po svoje, na svoj način. Jaz ostanem zvečer doma ter letim za njem v soboto, v jutranjih urah. Promocija, Prešerc, knjižnjice, servisi.. in popoldan predstavitev.
Tuf, pa spet izgine dan! V nedeljo ob poldne, vlak nazaj, za Dansko.
Neverjetno kratko, a pomensko! Komaj čakam!

team building

jst in lisi (austria)

tjaša se je naučila žonglirat
naš plac, terasa pred common hall

oranžna, a drugačna.

2008-09-12T10:36:00.000-07:00

prav ne vem, kje naj začnem in kaj naj povem.
;)

pa sem spet tiho pa spet neč ne napišem.. jauzs. ;)

toliko reči bi povedala, pa nihče ne bo razumel, ker ni tukaj.
pišem članek za maturantko in kostanjeviške novice.. o študiju, katerega sem del, tako da si bo folk bolj predstavljal. pišem ga že kakšna dva tedna z vmesnimi prekinitvami.. pa ga še kr nism spacala. toliko reči imam v glavi, dati na papir je druga spika.

toliko reči se mi je že zgodilo v tem malem in drobnem in kratkem obdobju. štiri mesece sem sedaj tukaj, malo več. pa sem že toliko pridobila. mi je rekel nekdo: "ko si bila doma, sem vidla, da nisi bila doma. že takrat si bila spremenjena." ma ja, spreminjam se. že sama po sebi vidim. prvi koraki se kažejo v malih rečeh, rečeh, ki jih nikoli nisem počela in pokazala interes, da bi vedela več ali pridobila zmožnost, da se soočim in da vem.
banalni primeri so: kritični esej o skupini, delovanju skupine in leaderke, ki nas ima, z načinom, ki je bil jasen in ni bil samo BLUZENJE, brezbesednost. esej, ki je vzel dih skupini in ki je bil prvi izmed prvih, ki je pokazal, da neki ni prav in da mormo vsi uložit v zadevo, da bo prav, izboljšala sem angleščino, vsakodnevno pristopim do zemljevida sveta in skušam najti kotičke, o katerih mi je nekdo pripovedoval, pa si niti sanjala nisem, kje so, začela sem se zanimati za zgodovino svoje države in prihodnosti sveta, o globalnem segrevanju, začela sem brskati po internetu o ljudeh, o katerih nisem nikoli prej slišala (castro, mandela, king, dzinkis kahn, confucij..), začela sem drugače gledati na muslimane in njihovo kulturo, na "islamski terorizem", začela sem sanjati o tem, da bi obiskala iran, sirijo, comoro otoke namesto new yorka, las vegasa in havajev. vadim nemščino in dajem priložnosti novim jezikom: danščina, portugalščina, italijanščina in španščina, čičeva. začela sem reagirat, ko treba reagirat in pomagat, ko treba pomagat.
od kar sem tukaj, sem začela biti bolj pozorna na reči, ki sem jih prej puščala vsepovsod za sabo in so jih drugi pospravljali. nehala sem tratit denar za stvari, ki jih ne potrebujem. odvajam se materializma in nasploh, šopingiranja. kaj je to?
...male reči... ki so za neko minuto nepomembne, a za celotno prihajoče obdobje, več kot pomembne.

in ko bom šla domov, bom vesela, kako bom vesela. da bom objela nečake in mamo, ter poljubila staro mamo na lice. še vedno mala ana, tista, ki je pela pri marshmallow in špilala v godbi v kostanjevici. ki je mela obdobje oranžne in ki zgleda "kot pob".
sam ne glede na to, se bo videlo, da je oranžna ostala, sicer brez iste glasbe in melodije.. a vendar. oranžna seka.

pravkar poslušam posnetke marshmallow. ki smo jih posneli preden sem šla na dansko. uf. kot da je bilo včeraj. v živo se spomnem.
in ko sem pela z netotom zombie, tukaj, v tvindu, sem čutila toliko, kot že dolgo ne. ko je folk ploskal pa kričal in spet tisti filing, da se ti nekdo "pokloni".

baje je naša skupina, dns 2008 glasbena in umetniška skupina. jaz pojem, neto igra kitaro, julka igra kitaro, theresa igra klavir, amin in max delata muziko, steven igra kitaro, dela muziko in se je z njo preživljal, christian je žongler, theresa in steven sta ognjena bojevnika..
vse to.. je še en dokaz. da glasba ostaja. oktobra začnemo. ;)

no, pa sem nekaj reči napisala. sam odpret se more.
pozdravček z danske. je že skoraj noč pa je ura osem. čudno ;)

oglasite se kej.

Ana

še dva meseca

2008-09-10T02:43:00.003-07:00

in letim v AZIJO! ;)

*********************************************************************************

js mam pa..//

2008-08-24T13:02:00.001-07:00

jaa, koncno. prvi, zato, ker jih vec ne morm imet. bolelo je malce bolj k tatoo, sam ni trajal tolk dolgo :)

eden, MOJ. cist vesela.

cist je kratki pa tak k mali drekec ampak sm vesela. kmalu bom nanjga obesila kaksno zareco figurico, tako da bo se bolj viden. vesela sem.

naredila mi ga je ena deklica, ki je sprva nisem marala, je iz CARE homea, tukaj iz tvinda.. sedaj mi je totalno prirasla k srcku in smo se zmenile.. med pogovorom sem opazila, kako jo je primarna socializacija zjebala, kako ji je otrostvo nalozilo grba, s katerih bo stezka sla skozi. od tega, da ne mara praznovati rojstnega dne, novega leta in bozica. praznikov, ki so v nasih, druzinskih oceh, nekaj najlepsega. pred enim tednom, sem bila na njenem praznovanju rojstnega dne in nisem razumela, nisem razumela, zakaj noce, da ji pojemo rojstnodnevno voscilo happy birthday.. nisem razumela, da ni spustila tistega ogromnega, preogromnega smehljaja, ko je prejela darila svojih, naokoli.

sedaj pocasi dojemam.

tiste sledi, preteklosti, cloveka nevede tako vzamejo in ga naredijo nespecega, in ves tisti jok doma, tista sienergija, ko noces prisiljenega smeha in prisiljene druzinske vecerje, ker ves, v globini, da ni realna, da ni iz srca in ljubezni. baje je bila pred letom dni deklica, brez volje do zivljenja. njene roke so se danes popolnoma oglodane in prerezane. ce se dotaknes njene koze, je hrapava in polna vdolbin oziroma crt. baje ni hodila iz hise, ni govorila, ni jedla.
kljub temu, da se se vedno nekoliko opazi, da temno gleda, je zakon punca. nora na vojaske reci, zivali, glasbo. nora na balone in potovanja. dojemanja s potovanji.. ravno danes mi je rekla, da jo je malawi v afriki nekako prevrnil naokoli. in da je rim mesto neverjetnih reci.
...in ko jo vidis, kako se smehlja s svojimi sosolci, tukaj v tvindu, ti srcek igra, igra, ker stoji na poti, iz katere se bo pocasi in postopoma povlekla vn in zacela LJUBITI.
ta plac tukaj dela cudeze. marsikdo tega ne verjame, vse tiste reci o tvindu in en vem kaksni pretekosti.. ki jih ljudje govorijo naokoli.. te reci so ponavadi izrecene od ljudi, ki nikoli tukaj sploh niso bili. ki niso zacutila tvindovskega zracnega vala in pozitivnosti.. ce se se bolj specificiram: DEJANJ.

manipulacija medijev. wuf.

anyway, kaj mi je naredila tanja?
ugibajte! :)

:)

čarobna hiška

2008-08-21T06:33:00.000-07:00

________________________________________________________________

danes bom prilepila fotke hiške, ki smo jo z grupo barvali spomladi. n akkebolle je bila prva naloga. prvi izziv, ob katerem sem se spotaknila ob rečeh, o katerih si niti sanjati nisem drznila. ;)
v TEM čarobnem placu se je rodila čarobna hišica. nazadnje, ko sem bila na "building weekendu", smo jo s prvotno ekipo (ki jo je barvala;) obiskali (in jedli sladoled z Gunarjem;) in skoraj dol padli. STO let stara hišica izgleda kot iz škatlice. polna spominov, polna afrike in melanholij afriške kulture, polna spominov in dejanj, ki sta jih ustvarila v Afriki... polna kokošk in fotografij otroštva, družine, prijateljev. z odprtimi usti in brez besed. tiho, a ponosni nase, ponosni na tisto stopnišče, okna, vrata, tapete. pšššš.

program drugega letnika, tukaj na DNS je teacher training na eni izmed tvind šol po danski. definitivno grem v nakkebolle. se naučim wind-surfat, naučim danščine, naučim pravilno plavat, naučim, kako obdržat energijo med otroci, ki ti jo samo vzemajo.. naučim razumeti in učim.. nakkebolle.

se še kaj javim.

nasproti vhodnih vrat...

vhodna vrata (tjaša se je pošteno jebala z njimi ;)

njuna spalnica (okna in omara so stara 100 LET!)

oltarček.. pozabila iz kod..

spomini...

stopnišče (noro...)

žena od gunarja je obsedena s kokoškami.. vsaka ima v ozadju zgodbo. recimo talele, kdo ugane iz kot je? povežite estetiko... ? ;)

..nemčija.. ;) ;) kok smo se na to narežali.. ;)

cela zbirka kokošk iz vsepovsod po svetu...

soba za goste.

soba za goste..

njuna postelja, ki jo je porisala gunarjeva mama daleč nazaj...

kuhinja z raznimi okraski iz vsepovsod..

jedilnica. približaj predale. vse ročno delo.

delovna soba gunarjeve žene inge..

še enkrat kokoške.. ;)

tjaša, boris in gunar.. noč, treba spat.. ;)

_______________________________________________________________________

posnetki so nared

2008-08-18T11:16:00.001-07:00

Aaa!

BOŽANSKO!

Navdušena!

...daj odpelji me čez rob... ;)

že dolgo ne ;)

2008-08-16T05:24:00.000-07:00

(don't be scared;)

Evo me, končno. ;)
Zaenkrat smo vmes! Prvi mesec bo kmalu mimo in toliko stvari se je že zgodilo. Sploh nimam časa viseti na internetu, ker je vsako minuto neki za nardit. Al so meetingi ali je pohištvo ali so plani ali je muska, ali je cigaretek in druženje... Vedno pride neki vmes, kar te odvrne od moderne tehnologije. Po eni strani zakon. ;) Po drugi, zanemarjanje prijateljev, domačih. Vedno more ena stran enmal trpet, ha?
Pripenjam slikce iz prvih dni skupaj s skupino. Iz building weekenda, ostalih reči, pride v ponedeljek, ko spet začnem delat v promoušn officu. Torej tavžnt ur na kompjutru. ;)
In aja, Primož z Marshmallow mi je sporočil, da so posnetki vendarle na red; torej zmiksani. Komaj čakam, da jih slišim. Že 4 mesece je tega, kar smo snemali.. Čas gre nenormalno hitro.
Ko jih dobim, jih delim ;)

:x

pa še slikce!

2008-07-30T03:17:00.001-07:00

mamo kr neki lepih dečkov ;)

fanta iz nemčije, martin in hendrik

z leve proti desni: kamal (francija), ina (islandija), hendrik + martin (nemčija), jurga (litva)

skrajno levo christoph iz nemčije, skrajno desno natali iz švice

run forest run ;)

akvile (litva), ola (poljska), diana (portugalska), biarne (nemčija), mike (uk), vasco (portugalska)

jurga, benjamin, puk - moja menedžerka (danska) in natali

martin in kamal skušata aktivirati jurgo ;)

uspelo! ;)

zakon sta!

3. letniki, dan pred izpitom

skrajno desno, thiago iz portugalske

pozicija za štart, trije nemci

danes filmčki.. jutri slikce! ;)

2008-07-28T01:18:00.001-07:00

dodajam filmčke iz življenja v tvindu, na danskem.
..še en dokaz, da mi je fajn. :)

komentarji dobrodošli! :) :)

branje otroških knjig + uživanje v lepem vremenu + smeha ;)

DNS 2005 ima preveč cajta ;)

smeha!

rojstnodnevno presenečenje

2008-07-27T05:01:00.000-07:00

kakšen teden nazaj je imel moj "sošolec" steven (iz nemčije) rojstni dan.. in smo se spikiral v avto, ter se odpelal v "care home" casablanca (njegov delovni plac ta čas ;) in mu naredili presenečenje (s čokoladno in jagodno tortico). noro luštkan večer je bil. palačink na tone, čokolada, smetana, marmelada, sladkor... ;) mjami.

nekaj utrinkov:

asta s torto na kolenih ;)

slavnostnik steven ;)

gora palačink, mjami

steven skupaj z dvema nastnikoma iz "poboljševalnice" casablanca (kere mišice ;)

moški v kuhinji

debate o tri - meterskem ogledalu v kopalnici ;)

asta (iz litve) in mike iz VB

romas (litva) in amin (švedska)

asta, steven in romas v čudnih debatah ;) (tekočina v flaši je SOK!)

fajn je bilo! ;)

Če bi bila v Sloveniji, bi šla! :)

2008-07-24T06:46:00.000-07:00

NOSTER NOSTRI, festival poezije, glasbe in likovne umetnosti * od 29. 7. do 3. 8. 2008 * ! KOSTANJEVICA NA KRKI!

naslov vse pove. in ponosno posredujem in vabim, čeprav iz danske, na "mini maxi" festival flokart in ostale vseslovenske ;) ekipe Kostanjevica na Krki. ponosno.
pojdite in podprite mlade, ki so aktivni! program obeta nore dni oziroma noro muziko, poezijo, likovna ustvarjanja - skratka umetnost na sto in en način.

***noster nostri! klikni in poglej program!***

http://www.noster-nostri.com/

111 objava...

2008-07-15T07:05:00.000-07:00

in preveč časa. ;)

z nastjo sem govorila, v tem turobnem vremenu, tukaj, na danskem. danes je zares obupno. samo tistih 7 minut najinega pogovora in vsa sonca so zasijala v moje srce. pogrešam ljudi, ki so bili moje življenje v sloveniji.

kuhala sem danes. ko bo mami to zvedela, bo dol padla! :) ana in kuhanje, tristo drugih pojmov! sicer nisem vihtela taktirke, ampak sem rezala zelenjavo in sadje, pospravljala, pomivala. ampak vseeno je to začetek in začetek vodi in vodi in vodi, dokler se ne naučiš. z mano je bila kristina iz španije, iz tretjega letnika. takoj sem ji rekla: "draga moja, ne znam kuhat." in je rekla nazaj: "haha, torej, se boš sedaj počasi tudi to naučila. DNS te bo v nekaterih stvareh nadgradil in v nekaterih stvareh naučil iz čistega začetka." veselim se!!!
veliko mi je govorila o svojih potovanjih, sploh o afriki, ki je bila ena izmed najtežjih "misij" in ob vsem hudem, ko prideš domov, vidiš, da je svet, ta svet, ki ga živiš, prvi svet. povedala je, da so bili s sošolci en mesec totalno izza ritma, evropskega ritma. nedojemanja življenja tukaj, nedojemanje hrane, nedojemanje materializma, nedojemanje največjih, a hkrati banalnih problemov... DNS ni turizem. v afriko ne greš kot turist, v največja mesta, ne greš gledat najlepših afriških sončnih zahodov, ne greš v puščavo in iščeš pozabljen zaklad, ne ješ hrane iz restavracije... ne živiš za dopust! tistih 6 mesecev, ko si tam, dejansko pustiš sledi v afriki. seveda, je tvoja izbira, koliko želiš v to vlagati, ampak, ko pristaneš v eni izmed najrevnejših vasic oziroma predelov npr. Angole, si izčrpan, ker želiš SPREMENITI. in s tem spreminjam se soočaš z največjimi izzivi, kulturo, dojemanji, težavami in dejstvi, te najbolj ranjene celine na svetu. in ko to srkaš 6 mesecev ... ob prihodu domov padeš skupaj, saj spet obstajaš; med ljudmi, ki imajo vse, a se vedejo, kako hudo jim je.
komaj čakam, zares!

zadnje čase goltam misli teh ljudi, tukaj, v Tvindu. ki delijo svoja doživetja z mano. čedalje bolj mi lezejo pod kožo...

...

pripenjam fotke iz pisarne, ki je moj delovni plac. no ja, nič mi ne fali. ni res? :) se še kaj oglasim. pozdravčki.

Seaside

2008-07-13T03:47:00.001-07:00

Ob tej pesmi se ob vseh burni energiji, evforiji in zabavi, umirim. In tako paše, tako paše...

Danes grem v Vamdrup pogledat the building team. Skupna večerja in plani za prihodnost. Prihodnost NAŠE ekipe, ekipe DNS 2008. Komaj čakam...

Seaside...

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
I fell in love at the seaside
I handled my charm with time and slight of hand

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
I fell in love at the seaside
She handled her charm with time and slight of hand, and oh

But I'm just trying to love you
In any kind of way
But I find it hard to love you girl
When you're far away
Away

Do you want to go to the seaside?
I'm not trying to say that everybody wants to go
But I fell in love on the seaside
On the seaside

zabava!

2008-07-09T09:55:00.001-07:00

tretji letniki so naredili malo akcije! :) meli smo tako imenovani tuesday caffe, malo maskare, malo iskanja zaklada.. zakon je bilo. razdelil smo se v skupine in laufal iz ene checkpoint do druge in iskali izgubljeni zaklad. poleg tega se je igralo, pelo in delalo cloveske piramide. smeeeeha!!!
vsega si lahko vidu, od gipsija do arafata, do pirata (to sem pa jaz, me prepoznate?), do kraljice.. res je bilo super.

fajn se mam!!!

sonce

2008-07-02T14:24:00.001-07:00

ura je pol polnoči in še vedno lahko vidim delček sonca, ki zahaja. kako neobičajno zame.
uživam brez pike na koncu, ker hočem, da traja in traja in traja.

kljub temu, da pogrešam svoje ljube, sonce sije tukaj, v tvindu, malo zame, malo za druge, veliko za življenje. in vikend prihaja, nakkebolle, prihajam. komaj čakam, da zopet vidim tisto zahajanje in sveža jutra z vonjem po morju.

nikoli si ne bi mislila, da se mi bo to dogajalo.

nika, zate.

kras in tvind

2008-06-26T07:47:00.000-07:00

pa sem nazaj, na Danskem. v Sloveniji je bilo lepo. jadranja sem in tam, uporabljanje sistema: learning by doing, pogovori, nova spoznanstva, kostanjevica.

Kras.

marca, ko se vrnem, v Slovenijo, se vrnem v Pliskavico, jo objamem in obstojim. sanjarila sem tiste štiri ure, ko sem se parila na soncu. kljub vsem potu, premočenosti in utrujenosti, so oči samo opazovale in se utapljale v lepoti tega dela Slovenije.
obiskala sem grob srečka kosovela, videla njegovo rojstno hišo (sežana) in hišo, v kateri je prebil svoje zadnje dni (tomaj).. in se v kombinaciji krasa utapljala v njegovih hrepenenjih. njegova ljubezen do krasa je bila nedoumljiva, dokler je nisem začutila, na čisto poseben način.

in potem zadnji dnevi doma, v sloveniji. nedelja, kosilo z mojimi. skušala sem se jih čimbolj nasititi... in spet tisti objemi. nikoli pozabljivi.

Tvind.

odprte roke in na miljone vprašanj.
zamudim večerjo in žensko kuhanje. slovenski čaj, slovenski štedilnik ;)
veeedno me bo spremljala, ne glede na to, kje sem! ;)

jst, luisa - sošolka(italia) in diana - 2. letnik (portugal)

slovenski čajčk (in to ne od mene, ampak od luise in diane, ki so bile na study tripu po sloveniji ;)

štedilnik v "moji" kuhni, tuki v tvindu

Jutri pa v Slovenijo

2008-06-12T14:26:00.000-07:00

Velika zadeva se mi obeta. PROMOCIJA po Sloveniji o prostovoljnem programu. Diši? :)
Tukaj kopiram datume, kje, kako, kdaj, kdorkoli ima čas, da me pride poslušat in mi rečt "Hej Ana, kaj pa ti doma?", naj prleti! ;)

SE VIDMO! Jutri tak čas bom že na poti proti Munchnu! Wuuuuf! ;)
______________________________________________________________________________

16. 6. Mladinski center Krško, 19:00
17. 6. Lokal Patriot Novo mesto, 19:00
18. 6 Mladinski center Dravinjske doline - Mc Patriot Slovenske Konjice, 19:00
19. 6. Mladinski center Šmocl, Laško, 18:30
20.6. Ljubljana (Prešernov trg, Kongresni trg, deljenje flyerjev) - od 11:00 - 14:00
20.6. Mladinski center Jesenice, 19:00
21. 6. Hostel v Pliskavici (Sežana), stojnica, 13:00 - ...
21. 6. Mladinski center Podlaga, Sežana, 19:00
22. 6. Mladinski center Brežice, 20:00
______________________________________________________________________________

i'm a strong italian woman

2008-06-03T15:05:00.000-07:00

kaj vse rečeš, da nekomu olepšaš lažji spanec. začetek spanca je ponavadi najtežji, ker ti čez misli plava nešteto reči, ki so se dogodile na današnji dan. predvsem se ubadaš z občutki, ki si jih doživel in se sprašuješ, čemu se reči niso ali pa so se zgodile.

tukaj v tvindu je polno ljudi. na vsakem koraku dober tip ali pa prijazna deklica. noro dobra povezovanja, program in preživljanje sončnih danskih dni. summer theater je ta vikend in imam občutek, da se bo veliko in preveč dogodilo ;)

zaposlena sem. kontaktiram sem in tam po slovenskih tleh, da pridobim čimveč možnosti za predstavitve. zakaj? odpravljam se na enotedensko potovanje po kotičkih slovenije in ob enem delat veliko promocijo našega prostovoljnega programa (HUMANA people to people). in moja destincija je postala slovenija. zato so me pravzaprav vključili v promocijo, ker bi radi osveščili slovenijo, kaj se dejansko dogaja v afriki in kako afrika potrebuje ljudi, da se opomore od vonj, kolonializacije, aidsa, revščine, nerazvitosti, neizobrazbe. in kako lahko že z enim letom izvajanja tega programa, pustiš svoj odtis v eni izmed držav. sicer majhen, v primerjavi z vsemi primeri, ki se dogajajo, a vendar, pomemben del. med 15. in 22. junijem me bo vsepovsod. od ljubljane do laškega, od brežic do sežane. novega mesta, slovenskih konjic. limanje plakatov, osveščanje, obisk knjižnjic, osebni stiki, kavice in vožnje po avtocesti. na smeh mi gre ;) avto in jaz! ;) tukaj vozim pežoja, takšnga starega, ampak potegne veliko več, kot moja rdeča katrca. v primerjavi s slovenijo, so tukaj ljudje strpni. 80km na uro je veliko. in tudi ni veliko prometa po lokalnih cestah. da ne govorim o policistih, ki jih med tem časom sploh še nisem videla. takoj lahko človek opazi drugačnost sistema, čeprav velja danska kot ena izmed najbolj zakompliciranih, kar se tiče vladnih odločitev in parlamenta.

torej, ja, prihajam v slovenijo. upam, da si bom izborila čimveč časa, da vidim svoje ljudi in grem na kavice, se spominjam in pobožam vonj mladinskega centra ali pa tiste majhne, prisrčne kostanjevice.

naključje je tudi, da bodo v istem času, kot jaz, v sloveniji na "study trip-u" dijaki ene izmed šol, tukaj v tvindu. in to ravno ti otroci, s katerimi bivam, tukaj. še dodatno veselje, da bom lahko v sloveniji čutila vpliv in lepoto tvinda. ;) in moja sošolka Luisa, italijanka, pride tudi. če bom le lahko, bom delila svoje doživljanje slovenije z njo. sem in tja, nikoli premalo! ;)

v četrtek pride večina ljudi iz mojega "razreda" oziroma "team-a", ki so na saving up naokoli, po danski. skupni zajtrki in ležanje na travi, meetingi in urejanje ekonomije, skupni ogledi predstav summer theatra.. komaj čakam. tjaše in borisa nisem videla že skoraj dva tedna, pogrešam slovenian spirit ;)

drugače pa sem videla premierno Chicago, ki so ga pripravili prvi letniki. film mi ravno ni bil všeč, ampak to, v živo - za dol padt. punce in fantje tako pojejo, igrajo in plešejo, dve ure sem sedela totalno navdušena in ob enem sem si drznila razmišljati, kako velik projekt bomo naredili mi, kot prvi letniki, naslednje leto. treslo se bo, obljubim!

and all.. that.. JAZZ! :)

se še kaj javim.

sanje + realnost = sanje v realnosti

2008-05-30T15:58:00.000-07:00

sanjala sem.

"nekoč bo maj obstajal tudi za naju. tistega pomladnega dne, te bom stiskala k sebi in te poljubljala..svet se bo vrtel nazaj, da bo poljub neskončen..in midva večna.."

in danes, ko me je stisnil k sebi, sem lahko povohala vonj njegovega telesa. tako zelo si želim utopiti v njem. božati njegove roke in ga stiskati k sebi, ga pocukati za lase in mu peti uspavanko.
in kako me je gledal, tako, nedoumljivo, a ob enem neverjetno prijetno. smehljala sva se skupaj. kot, da si pojeva skupne melodije, sva se utapljala v najinem pogovoru. vse je bilo tako preprosto, nedorečeno, a preprosto. hotela sem ostati in ostati ob njem, ga poslušati in dopolnjevati njegove misli.

kakor je blizu, je daleč. PREDALEČ.

in ko je odhajal k svoji sorodni duši, sem vedela, da so vse sanje, ki jih sanjam, samo sanje.
a vendar, vonj njegovega telesa ostaja prilepljen na mojih čutih. in četudi je vse samo iluzija, si drznem obstati in deliti njene čare. in vsak trenutek je lahko lep, samo če hočem, da je.
____________________________________________________________________

lepo je tule, v tvindu. trenutno nerealna, sanjaška, ne izdavim nikakršnega večjega vtisa. naslednjič!

...trenutek TRAJA!

smo na vezi!

Promocija

2008-05-28T07:40:00.000-07:00

Zaenkrat nič več na terenu oziroma v "building teamu". Tvind potrebuje tem večjo promocijo o programih, ki jih izvaja. In radi bi imeli slovenske prostovoljce. Si lahko predstavljate? Zato mam pred sabo veliko in nekako težko nalogo, prva stvar je narediti tem večjo promocijo in oglaševanje po mladinskih centrih, pošiljanje promo materiala, telefonski pogovori in maili. Ko bo zadeva dejansko na papirju stabilna, to pomeni, da bo interes, da bom našla prostor, ljudi in čas za predstavitve, se bom vrnila za največ dva tedna nazaj v Slovenijo. Ja, prav ste slišali :)
Zato v tem trenutku nekako napeto iščem vse možne rešitve.

Po eni strani, ne bi rada šla nazaj v Slovenijo, ker imam občutek, da se mi bo sistem porušil. Če povem bolj preprosto, strah me je, da me bo dih Slovenije nazaj povlekel, ker je še malo zgodaj. Po drugi strani pa mi je tako toplo pri srcu, ker bom imela šanso videti, občutiti svoje starše, prijatelje, Kostanjevico, Elino belo kavico, MC, preden se zares začnem udejstvovati v DNS oziroma postati del programa. 1. avgusta se začne šola. In tako že komaj čakam, da se bo pravi pomen DNS dejansko pričel. Da bodo tisti utrujeni zajtrki, da bodo tisti utrujeni meetingi, da bodo novi kraji, ljudje, izkušnje. Da bom šla fundrajzat na ulico, da bom začela podrobno raziskovati Azijo, ki bo 4mesečni plan (od novembra do konca februarja), da bom zadihala s teamom...

V Tvindu trenutno zelo zelo dogaja. Pripravlja se poletni teater festival, ki se bo odvijal tri dni. Prvi dan v danskem jeziku, druge dva dneva v angleščini. Pripravlja se mnoooogooo predstav, naši prvi letniki pripravljajo muzikal Chicago. Tako, da so vsi nekako pozitivno nastrojeni, aktivni in pri stvari. Samo še o tem se govori tukaj ;) Za zajtr, kosilo in večerjo :) Prišlo bo 700 ljudi, prostovoljcev, mladine, problematičnih otrok.. Skratka, TVIND bo PEL! Ob večerih pa jamanje na travi, skupno ustvarjanje glasbe in prepevanje, druženje, spoznavanje, navezovanje. Že komaj čakam. Takrat bo tudi building team nazaj, ker jih neverjetno pogrešam. Ful smo se zbližal v tistih dveh tednih, ko smo delal. V teh skupinah se lahko začuti čisto druga povezanost, kot sem jo navajena. In ta drugačnost ni strašljiva, ampak je izziv. Včeraj, ko sem se pogovarjala s punco iz tretjega letnika, je rekla, da ko se vrača domov, se počuti prav nekako prazno. Sej je prisotna evforija, da boš spet lahko ob ljudeh, ki te že celo življenje spremljajo, ampak vedno je prisotna nekakšna nedoumljiva sprememba. In baje, da si po enem tednu že želiš iti nazaj, v Tvind. Ker TVIND postane tvoja družina, tvoj prijatelj in tvoje življenje.

Upam, da bom lahko kmalu poslala še kakšne fotografije, da si boste zadevo lahko še malo bolj predstavljali. Iz summer theater definitivno! :)

Sonca, smeha in igrivosti.

Se oglasim še kaj.

100ta objava

2008-05-22T12:27:00.000-07:00

Sele? ;)

Te dni me tako razganja in razganja in razganja. UPAM, da zaradi dobrega vremena, dobrega dela, dobre druzbe. UPAM!
Nekaj je zacelo zopet rasti v meni, prebujati. Vcasih se pocutim, kot napihnjena buca. Ko bi lahko izdavila vse, bi samo eksplodirala.
Pravzaprav naokoli mene lebdi neka romanticna energija, navihana, igriva.
Ceprav vem, kako delec je od mene, jo lahko vsaj delcek primem in jo vsaj na dalec povoham.
In tisti vonj, je najlepsi vonj celega dne!...

...ko bi zaspala v njegovem narocju
...ko bi lahko drzala njegove roke in jih poljubljala.
...ko bi sanjala njegove sanje in videla njegov svit.
...ko bi obozeval in hrepenel, kot moja sen.

...dalec, blizu in zopet tista sredina.

...ko bi samo zaspala v njegovem narocju.

Just write something in english :)

2008-05-19T12:08:00.000-07:00

I made a promise to my team mate, who is saving up in Helleback (hell and back :) that I will write something in english.

Nothing cannot compare with memories.
Nothing cannot take me away as memories.
Memories are in me.

In that times now, I feel too much.
Memories and the future.

Sometimes crying, but always smiling.

It`s all about the opportunity - to get.
And that goes just with the time.

Petra, is it ok? :)

Next time, in SLOVENE. Promise :)

nekje okoli Koldinga :)

2008-05-12T09:48:00.000-07:00

ne, ne se smejat, vendar res ne vem, kje se trenutno nahajam. vem pa to, da nas caka delo vseh del, baje najtezje stvari, ki jih premore building work. tako da, me je malce strah, ampak se tolazim s tem, da nisem sama. 5 punc in en fant, to bo se zanimivo. spet smo stopale in sprva je kazalo porazno, potem pa naju je s tjaso pobrala ena zenska, ki nas je peljala direktno do cilja. sreca, ha?

in zdej smo tukaj. ja. care home za mladostnike, ki zganjajo pizdarije (droge, kriminal...) - tukaj je nasa nastanitev, vsako jutro pa bomo potovali pol ure v neko drugo mesto, potem hodili se pol ure, u glavnem, treba se bo ustat zelooo zgodaj.
ja, da se vrnem k prejsni zadevi, care home za mladostnike. to so mladostniki, ki kadijo travo, kradejo oziroma ce povzamem, delajo taksne reci, ki za nas slovence niso neki velki big deal. zarad kajenja trave v care homu? ja, danci te zadeve fuuul jemljejo resno in jih hocejo cimbolj preprecit. tako da je vseeepovsod po drzavi polno teh "poboljsevalnic". ko sem bila v nakkebolle, sem se pogovarjala z angelo, ki je taksnim otrokom uciteljica, in njihove zgodbe so na prvi pogled cisto preproste in navadne, na drugi strani pa sem bila prica nasilju zaradi enih usranih ocal, ki ga je izvajal en decko, ki na prvi pogled sploh ni zgledal tako tezaven in agresiven.
v bistvu so me te informacije in dejstva se bolj prizemljila v ta moj DNS. s taksnimi otroki sem bom mogla ukvarjati v drugem letniku in se ze precej veselim tega. od tega, da jih poucujes, da jim pripravljas zajtrk, da se z njimi soncis, kopas, smejes, pogovarjas...
neverjetna mi je bila tudi zgodba, ki so jo delili prvi letniki z mano. ko si v na potovanju po aziji, te postavijo oziroma se postavis v zelo zelo revne predele (naprimer Indije), kjer se v enem prostoru, okolici, cesti ali travniku gnete 50 radovednih glavic in ti jih mores uciti matematike. s tem da ne razumejo niti besedice anglesko. sprva sem imela prazno glavo, kaj hudica nardit v taki situaciji. :) baje si ti utrne, ko mores reagirat! in tut fajn je to, da tej otroci niso zahtevni in da jih ze z zelo malimi stvarmi lahko naredis "lacne" in firbcne. zanimiva dejstva.

pocasi, vcasih naporno, jem ta DNS. kaj mi bo prinesel, kaj odnesel, kaj mi dejansko ze odnasa.. prvega avgusta se zacne "real thing". do takrat nas caka se toliko dela in ob enem toliko cudovitih reci! uf. summer theater, prvi letniki pripravljajo muzikal Chicago (yeeea, mi bomo pa drug let Grease :) :) :) res bom dala predlog:).. tko da se bo v nasem malem naselju nahajalo 700 ljudi. to bo noro, stara :)

ahja, fino schooooon! :)

nic, letim se se malo druzit z ljudmi. najvecja napaka, ki jo lahko naredis tule, je, da si tih, da si bojec in nezainterisiran, ker s temi stvarmi tukaj ne bos prezivel! v nasem teamu imamo eno taksno punco, ki je totalno "odpisana" in res dvomim, da bo tako lahko obstala in funkcionirala oziroma bila clen DNS 2008. in ne, da ji ne damo priloznosti, preprosto je ne pograbi in .. srcno upam, da ji bomo vsaj mi, ki smo ji trenutno okolica, motivacija, da se spremeni. za dobro nas in v najvecje dobro, zase.

letim. poljubi.
pripnite kaksen komentar, bom vesela vsakega pisa, znaka in vonja slovenije.

papa

Torej, kaj se dela? :)

2008-05-08T14:40:00.000-07:00

Nekaj utrinkov danasnjega dne.. Toplo, sonckasto, malce zaspano.. a vendar, zabavno in ob tem veliko veliko oddelano :)

hehe, preberi, kaj mu pise na kapi! :) ja to je pa nas boris vizlar... :)

smejem in promoviram mc :)

the view

cudovito!

tjasa cist zabisnirana :)

gledale nagubano morsko solato.. prevec cajt :)

slike sicer niso pravilno razporejene.. a vendar. po delu obvezno na cigaretek na pomol. divine!!!

zaposlena cist :)

treba vedno neki :) js na drugi stopnici in koncno vecja od tjaske :)

zenski del ekipe

to smo mi, delovni team...

Jutri mamo se zadnji delovni dan in v soboto v Tvind. Ufja. Jeee, zvecer pa palacinkeee... z NUTELO.. Jea.

Smo na vezi.

p.s. Fotkal nas je lastnik hisice, ki jo obnavljamo. Gunar al nekaj takega :) mu je ime. Stric je en velki globus.. Ni je stvari, o kateri ne bi znal pripovedovati. Ne sprasujte ga o tipkovnicah ali cebelah, vam bo zal :) Drugace pa svaka mu cast in tut fotke so mu preklemano v redu ratale :)

Nakkebolle

2008-05-06T14:36:00.000-07:00

Sonce zahaja zelo pozno in danes sem z mislimi obcutila zahajanje na tistem pomolu, ob morju. Disalo je po soli, naokoli so se podili labodi, v roki sem imela cigareto in samo cakala sem, da vendarle se kaj name pade. Tako preprosto je bilo vse, vse, prav vse. Ceprav smo delali cel dan kot nori, sem se pocutila spocito, neutrujeno.

Jutra so, tule v Nakkebolle, kljub vsej lepoti, ki jo oddaja dan, najtezja, ustati iz tiste tople postelje in se lotiti dela. Dobro je, da je vedno nekdo tam, ki te zbudi in ti poda vonj najboljsega pravega caja. In tudi tist najgravzen crni kruh v tistem momentu postane bel, svetel in okusen.
Nase delo se pocasi bliza koncu. Obnavljamo sto let staro hisico, ki je bila sprva videt samo hisa in res samo hisa, sedaj pa se kaze najlepsa, taksna, ki jih vidis v kaksnih starih dreamerskih filmih.

Iz radia brni vecinoma Slovenska glasba (hehe, glede na to, da smo trije Slovenci to more bit :), tako da na case malo zabrni srce ob vsej tisti evforiji. Dez od Demolition group ali pa dobri stari Pero Lovsin in njegova hisa nasprot sonca... In potem malamo in pojemo, se smejemo in spominjamo.

Ko sem prispela na Dansko je bila vse, prav vse, samo dom ne. Ni bila Kostanjevica, MC, ni bila tista domaca toplina in neverjetna udomacenost, ni bila poezija duse. Ze na vlaku, ko smo se z neverjetno hitrostjo peljali skozi pokrajino, me je zascemelo in na nek nacin presahnilo. Nekaj casa nisem mogla udihniti. Da ne govorim o poslavljanju od vseh tistih ljudi, nekaj dni pred odhodom in seveda na dan odhoda... Bilo je na nek nacin bedno, utrujajoce in zalostno, na drug nacin pa sem vedela in se tolazila s tem, da je vsak, prav vsak zacetek tezak. Samosvoje, moje-a realno, je pomembno zavedanje, da si nekje, a se vedno nosis s sabo spomine, dom in tisto najvecjo toplino prijateljev, druzine in okolja s seboj. In to, to bom vedno, zase, nosila s seboj.

Ravnokar sem se utopila v tisini, samo tiktakanje zapestne ure lahko slisim. Boris je rekel, da smo lahko veseli, v kaksnem delovnem okolju smo pristali. Imamo svoje stanovanje, kuhamo si, morje je zraven, imamo en drugega, pricenjamo se sprejemati in spoznavati, graditi...
Kako prav ima.

Ceprav se nekaj koncuje, bo treba spet zaceti znova. V petek se vracamo nazaj v Ulfborg, natancneje v Tvind, naselje, kjer je sedez sole. Nekaj ljudi in prihajajoce ekipe 2008, bomo odkrivali ravno ta vikend. Kaksni so "sosolci", javim sele nekje konec leta. Takrat se bo sele vedlo, kaj so poleg izgleda navzven.

Nic ni lepsega, kot leci v posteljo in zahrkati v spanec. In ravno to bom sedaj naredila tudi jaz. Se se kaj oglasim. Kmalu.

Pa sem tam :)

2008-05-02T04:35:00.000-07:00

Cisto na hitro, ker ni casa :)

Sem ze na mestu, trenutno dalec dalec stran od Ulfborga, kjer je sedez sole.. Sejvamo up, torej sluzimo denar za solnino. Delat je treba na ful, ampak je fajn, ker nas je pet in se pet jih pride danes popoldan, tako da bo polno polno ljudi naokoli. Plac je pa bozanski, sicer je bila prejle bolnica za bolnike tuberkuloze (torej folk je dejansko prisel sem umret), ampak je pa zadeva ful huge pa ful je lepo, zraven morja, blazen mir.. skratka, atmosfera je nepopisna.
Vceraj smo s Tjaso sle stopat. In to na drug konec Danske. Zakon je blo. Tak naju je blo strah ampak se je super izslo. Glede na to, da bomo v Aziji stopal vec sto kilometrov, je dober imet ze mau "predigre" :) Folk je bil ful prijazen, sploh zadnji voznik, ki nas je pobral.. Smo peli v avtu, zajebaval, delil storije.. u glavnem, super je bilo. Danski folk, ceprav izgleda mrzl, je topel in dober je funkcionirati z njimi, ful so poslusni, ustrezljivi, radodarni, pozorni. Kater neznanec, bi te peljal 1oo kilometrov vec, kot sicer lahko? Zakon.

Drugace pa je tukaj delo ful razdeljeno, ful timskega dela, tako da nikoli nisi sam v necem. Tud kuhat se spravis (kar je zame predstavljalo sploh problem:) ampak se da, ker mas ob sebi nekoga, ki ti bo vedno znal in bil pripravljen povedati stokrat eno in isto zadevo. To pa js definitivno nucam.

Nic, se kmalu spet javim in napisem kaksen dozivljaj, trenutno je veliko posla, ampak ko bo le minutka casa, pridem, spisem in grem :)

To teach is to touch lifes for ever! (moto nasega faksa)

See ya soon :)

p.s. Barulek in ostala MC ekipa, tudi js vas pogresam :)

BRILJANTINA in MC

2008-04-24T10:23:00.000-07:00

Dve uradni zahvali ;)

Prva gre BRILJANTINI oziroma celotni ekipi BRILJANTINE; vsi, prav vsi ste se me "dotaknili" na sto in en način, nikoli vas ne pozabim. Poleg izvrstnih predstav, prepolnih dvoran in smeha, ste bili čut za vse dele telesa. Bili ste poslušalci, bili ste tisti, ki ste priskočili, bili ste tisti smešni, zabavni, igrivi, neprecenljivi najstniki (tudi Karmen in Dejan, seveda;), ki ste se mi usidral v srčka, prav tist, notr, brez izdiha ven.
In ko sem stala, tisto sredo, še zadnjič na odru, sem pela in plesala, smehljala, dihala in postala popolnoma spontana poslednjič, ob tem pa neizmerno uživala, čeprav me je v kotičku duše bolelo, bolelo, ker odhajam. Z vami se mi ni nikoli zgodilo, da bi se smehljala v prazno oziroma zato, ker bi se mogla. Z vami sem bila tisto, kar sem, kar ostajam, čeprav grem.
In še to, gimnazijci ste kul! Čeprav mi je šlo leto v koš, sem v tem samem samcatem letu doživela takšne reči, ki jih bom pripovedovala v širne daljave, zato, ker je bilo resnično, zato, ker sem toliko stvari pridobila in toliko stvari dejansko imela ter jih ob enem, spontano delila z vami. Sončki, vsi, vsi sončki! Ne pozabim vas (tudi rekviziterjev ne, no ;) pa čebelc ;) pa benda pa tonca ;))...

Hvala še enkrat za darilce, potuje obvezno z mano, DVD sem pa že gledala in vam rečem sam neki: CARI STE! BODITE PONOSNI NASE! Al nam je uspeeelooo! ;)
Čekirajte kej ta blog, bom se kej javljala, pošljite kako slikco (CIGLER v akcijo;) iz nadaljnjih predstav in vzemite Anteo, tako kot ste mene, za svojo!
DEAL?

Rada vas mam.. neizmerno.
Vse ste, o čem človek sanja in vse, kar človek človeku lahko da in JE!

***

__________________________________________________________________

druga zahvala gre MCju, ki mi je podaril še eno luštno, nepozabno izkušnjo. Uživala sem v vašem okolju, v vaši družbi, v tistih 7belih kav jutrih ;)
Skratka, uspelo vam že je, še večji uspeh pa prihaja!
Tudi vas, ne pozabim nikoli.. in ko pridem marca domov počitnikovat, vem, da bom kljub mrazu, dežju ali toči, ždela na tisti čudoviti zelenkasti terasi, uživala v razgledu in dihala, dihala MCjevsko.
Uhančki in posvetilo potujeta z mano. Oglasite se kaj... ***

+ vsi, ki ste dihali z mano, ko sem bila najbolj tečna (hehe, stalnih gostje MCja), svaka vam čast. Vas pridem kmalu kej pogledat ;)
Baruleka mirkite pa Tino, da ne bo živcov zgubila ;)

in ja, js pa že letim v ponedeljek. Ja, tale ponedeljek. S Tjašo gremo zjutri, z vlakom. Ob desetih ga imamo, tako da, če se pride kdo poslovit (DOBOVA).. ;)
bom pa redno na liniji z Danske, tko da, čekirajte blog.

Zdej pa hiiiiitr na kavico še.. joj te kavice ;)
***

..Marshmallow..

2008-04-14T11:29:00.000-07:00

Eden najlepših in ob enem najtežjih trenutkov v mojem življenju. Koncert, poslovilni koncert, Marshmallow zasedbe. Zadnjič v tej postavi, zadnjič z mojim vokalom.
Še nikoli nisem bila tako sproščena na odru, kot tisto soboto. Čeprav me je v delčku telesa vibriralo od tega, da bi pokleknila in samo ostajala v tistem, nepopisnem občutku, sem v drugi polovici srca vedela, da je ta čas moral enkrat priti.

Sredi vsega vzhičenja sem želela dejansko ostati in ohranjati to, kar sem počela do sedaj. Odločno sem hotela zakričati: NE, NE GREM, PRAV?

A vendar, sem po prespani noči, joku, strahu in povzetku vseh vtisov vedela, da je Danska tisto, kar mi telo hoče izkusiti. In čeprav vem, da bo težko spustiti tisto Kostanjevico, tisto eno in edino mamo, tisti Ko pride dan, tisto Malvico, tisti MC, tisto posteljo, tisto Blažko, tisto zelenkasto vrtačo pod Gorjanci, tist park, tisto belo kavo, tisti vonj mehčalca v puloverju... Tiste, tiste ljudi, ki so gradili mene in me izpopolnjevali in mi gradili življenje... Tisto in tisto in tisto...
Zima me trese, trenutno, zebe me in po licih mi tečejo solze.

Marshmallow so, kot sem rekla za eposavje, PRVI in prvih ne pozabiš nikoli. Vsak pripadnik le-teh je v meni pustil na milijone drobnih, pozitivnih koščkov, ki so me včasih spremenili, predvsem pa izpopolnili. Marshmallow so bili, kljub občasni oddaljenosti in konfliktom, tisti, ki so me prizemljili in me na nek način božali, se me dotikali in se nekako vtetovirali vame.

Beno; najboljši, najbolj čuteč kitarist. Življenjski in tisti, ki mi je pokazal, da je tudi moški lahko tisti, ki je romantičen, poetičen in zaljubljen.

Primož; neverjetno natančen in prizemljen na površje. Človek, od katerega sem se lahko zmeraj učila. Skrivnosten in ob enem, odkrit, iskren.

Mare; perfekcionist, natančen in samokritičen. Včasih je s tišino povedal vse, pred kratkim pokazal še čustveno plat in govoreče srce. Zavedajoč in neverjetno človeški.

Dragi moji Marshmallow, vesoljski ste. Rada vas imam... Hvala za priložnosti, za strpnost in smeh. Za dobro glasbo in zaželenost. Nikoli, nikoli vas ne pozabim... NIKOLI.

"I see your true colors, that's why I love you.. Don't be afraid to let them show.. True colors are beautiful, like a rainbow..."

Natanko 14 dni in potujem. Sliko, glasbo, spomine nosim s seboj.

...Your true colors.. Are beautiful, like a rainbow...

Anonimnost

2008-03-31T12:21:00.000-07:00

Danes sem dobila - prejela zanimiv komentar na blogu. Da sem tako široka, da niti v bano ne morem zlezt + če se hočem "delat" Prešerna + da imam slab stil + neki glede benda in našega Cirkusa (v negativnem smislu) + da sem direktno za Ljubljana Polje. Tako tako tako sem se nasmejala!

Nekdo očitno noče priznat, da je moj blog dober ;) HAHA
No ja, vse drugo, kot to, da temu-nečemu pač ni všeč blog, ampak ravno nasprotno, všeč nisem jst. Ugotovila sem, da ta nekdo, nekdo okoli mene, preveč ve, da bi kaj takega sploh trdil.
Bojim se, da je ta "nekdo", nekdo, ki ga v bistvu imam rada ali pa mi je prijeten. Edino to me malo mede, ker si postavljen v resničnost, v kateri ne veš, ali obstajaš, si realen ali pa pleteš in dojemaš samo iluzije ljudi, ki te obdajajo.

Zadnje čase se mi vedno bolj zdi, da so vsi nasmehi, pričakovanja in doumenja en navaden drek. Kljub temu, da te sreča OSREČI, se na koncu, ko se nekaj zatakne, vedno vprašaš, če si jo prav razumel in navsezadnje prejel. Na drugi strani pa se vsak dan bojuješ za to, da bi bil zaželen, cenjen, ljubljen in v mojem primeru (življenje za trenutke) te take stvari, dejanja sploh več ne potrejo, zmedejo ali pa užalostijo. Pač veš, da še vedno obstajajo okoli tebe ljudje, ki te polnijo na takšen in drugačen način, pa četudi vem, da je vsaj nekdo med njimi le zunanje viden, znotraj pa kuha čorbo, ostajam, zaupam in smejem. Pa čeprav na koncu, tist trenutek, ki si ga dal, zaboli, ostajaš, ker veš, da je življenje ena velika priložnost, s katere se vedno nekaj odvije. Tudi slabe stvari so koristne, ker ti dajo novi čas, nova dejanja in nove ljudi.

P.s. Tist, ki je napisal tist komentar, pridi do mene, ko me vidiš in me zadani z vsemi svojimi argumenti ZA in PROTI. Ne bom jokala, ne bom se smejala, bom samo poslušala in pač takrat postala del tebe, kot tebe ali pa nekoga popolnoma drugega, za katerega sem te imela.

SEE YA!

Še video iz špila v čajarni NOVO MESTO.

taku je tu...

2008-03-28T14:29:00.001-07:00

Doma.

Uspešno speljan muzikl Briljantina in tone pozitivnih kritik. Kaj bi človek hotel še lepšega? Vsi smo tako veseli in ne moramo nehati govoriti o tem. Uspelo nam je! Zveni tako preprosto, ampak je znotraj popolnoma usidrano in emocionalno.

Iz Danske sem prišla. In odgovor je DA - TEGA ne smem zamuditi. In tako, kot bo marsikdo zaradi tega trpel, bom tudi sama. Ljubezen, prijateljstvo in navezanost so pač tako povezani, ena odvisna od druge, vsaka prinaša cmok v grlu ali neizmerno veselje. In čeprav včasih vse skupaj zveni popolnoma egoistično; ni, zato ker je poslanstvo na DNS-ju vse drugo, kot to. Delo za druge, delo z drugimi, pomoč, skupinska odločanja. In vse to privede do ustvarjanja sebe, nenamernih sprememb, odraščanja, stabilne moči in razvijanja od najnižjih človeških zmožnosti do stoječega osebnega potovanja.
In kakorkoli se sedaj motim, naj bo zmota. Je trenutek, za katerega rečem ja, brez zadržkov, brez dolgotrajnosti. Še vedno lahko pridem nazaj in nadaljujem tipičnost in realnost domačega ozemlja. Baje, da ga vedno bolj začneš ljubiti, ko si nekje drugje. Naj se to zgodi, ni me strah.

link do DNS: www.dns-tvind.dk

P.S. Vsi vabljeni na dobrodelni koncert v Čajarno Novo mesto, jutri, 29. marca 2008 ob 20h. Poleg nas, Marshmallow, bodo nastopali Dom za sanje. Vstopnina je 4€ (v dobrodelne namene za socialno šibko družino iz Novega mesta).
Upam, da ta koncert ne bo zadnji, preden odidem.

ze 90-ta objava

2008-03-18T08:30:00.000-07:00

Smeh!

Zjutraj odroletam in zagledam sneg. Al smo marca, jebote! Včeraj v kratkih rokavih, danes v bundi. Mam filing, da bom kmalu spet zbolela, to menjavanje klime najbolj ubija.
Drugače pa sem že zjutraj bila čisto cvetoča, pes je pobegnil iz pesjaka in me je pričakal pred vhodnimi vrati. Ta moj Diki. Po dolgem času sem ga spet pobožala, preprosto, ko je v svojem pajzl'čku, postane nekako kar neviden, kar je zelo grdo od mene. Pa ok. Gledala sem mu tiste nogice, kako stoji narazen. Kak je faca, hehe.

Jutri je D-dan. Grem na Dansko. Še vedno ne bom povedala, kaj stoji v ozadju, ampak v torek bo vse jasno, kje sem, kaj bom in kako se odločiti. Strese me in vem, da danes ne bom dobro spala. Ni bil mesec nazaj, ko je vse skupaj bil en oblak iz katerega se ni nič jasno videlo, jutri pa kar odhajam. Mami je zadnje čase zaradi tega malce bleda, čeprav me 100% podpira.

Stara mama mi je v bolnici in včeraj sem jo šla obiskat. Bližnje srečanje s smrtjo, verjamete? V sobi so bile še 4 bolnice, blede, neme, nepremične. Kdo ve, kdaj jih bo življenje vzelo. Stara mama mi je rekla, da je ravno včeraj odšla v drugo sobo oseba, ki je cele noči kričala. Sploh si nočem predstavljati, kako to ubija, ko gledaš nekoga, ki se izgublja pa še sam ne ve natančno, kam. Še en razlog več, da uživam in delam za to, kar je sedaj, ta trenutek! Še en razlog več, da pograbim in reskiram, še en razlog, da sem tam, kjer želim biti - neomejena in svobodna. In četudi tisti dan sivih las, nepremičnosti in nevidnosti nekoč pride, bom vsaj vedela, da sem izkusila vse, kar sem imela v planu in mi je bilo priložnost vzeti.
Moja stara mama je btw OK. Slabokrvna, ampak vem, da bo vse v redu.

Zaželite mi srečno pot.

Bla bla bla ali kako je lahko komunikativnost pre-blablana

2008-03-12T09:55:00.000-07:00

INTRO:
Rugelj, kot kontroverzni psihiater ali karkoli že (me sploh ne zanima) je postavil meni zanimivo "logiko" oziroma mnenje, da zelo težko najde sogovornika (okej, on se je itak imel za pre-intelektualnega).

----izreži------------------------------------------------------------------------------------izreži-----------

1. DEL:
Znašla sem se v zelo zanimivi situaciji, pravzaprav tuji, nepoznani.
Komunikacija brez interakcije! Buah!

2. DEL:
Človek si prizna, da je obdarjen z razširjenim in globokimi razlagalnimi vajami, meni se zeha, pa še kar ne pogrutna, kje stoji, sredi česa.

3. DEL:
Kljub stališčem, še vedno ostaja dolgočasen. Včasih ti obrv zdrsne dol, včasih gor, večina preteklega pa ti oči same od sebe padajo in padajo. Še kar ne?

4. DEL:
Vprašanja. Hm, misilm, da te besede ni v slovarju!

5. DEL:
Kljub prikupnosti so luknje v sistemu. Eno tkivo daje 100% in s tem upa, da drugo tkivo to sprejema, realnost pa pove ravno nasprotno. Prvemu tkivu se seveda ne sanja, drugo tkivo pa je tiho, ker si misli, da bo z mnenjem, zbrko ali čemerkoli pač neprijetnem, naredilo zmedo.

6. DEL:
Kljub neujemanju, je še vedno sila in želja po še. S tem pa prvo tkivo izloča vse neprijetne in prijetne hormone, drugo tkivo pa samo tiho opazuje in se sprašuje, čemu vztraja!

7. DEL:
Neverjetno je dejstvo, da je komunikacija lahko tako tako tako enostranska, da še ostala druga tkiva enostavno odžene, ker enostranskost ubija in ubija in ubija.

8. DEL:
Začetek in konec prijateljstva pomeni ravno to dejstvo, da si poslušan in poslušaš. Konec je točno tista enostranskost, ki sem jo poprejle omenjala. Seveda so zraven tudi ostali dejavniki, ampak upam si trditi, da je le-ta krepko med njimi.

9. DEL:
Egoističnost, primitivnost in negativna običajnost. BRUH?

10. DEL:
Ima še kdo kaj za dodati? :)

-----izreži---------------------------------------------------------------------------------izreži-----------

ZAKLJUČEK:
Ruglja še vedno ne razumem. Sem ga samo skušala primerjati s tem dogodkom, osebo, dejstvom. Sprva sem ga sovražila, Ruglja namreč. Že zaradi diskriminacije žensk in fantazij, kakšne ženske smo in kaj zmoremo.. Ampak tale izjava, ko jo enkrat vsaj delček zaštekaš (pa čeprav na drugačen!!! način) se ti prikupi. Ta Rugelj namreč. Kdo je sploh to? :)

...

2008-03-10T02:27:00.000-07:00

Nimam o čem pisati.

PRAZNA sem.

Bla bla bla...

Pa razmišljam, in ne gre nič, prav nič iz mene.

Vikend je bil lep.

...

Z zaprtimi očmi videti dejanja!

2008-03-03T14:46:00.000-08:00

Razmetana soba in njena postava,
tule.
Govori mi resnice, nje, njenega bivanja.
Njenega preživetja.
Njenega večnega iskanja in dajanja.
Njene radodarnosti in ljubezni.

Kako zlobna znam biti.
Kako je ne znam razumeti, doumeti.
Ob enem pa me je strah,
izgubiti.

Z vsakim trkom na moje srce,
se vedno bolj vliva vame.
Toliko let,
tako živeti, tako dajati, samo za druge.
Za druge, njene.
Najprej prvi, nato drugi, nato jaz.

Nima nič, a vseeno da vse,
še razliko od ničesar,
podari nam, njenim vdihom, njenim edinim.

Naj bo še tako težko,
je čudež, da na koncu vedno rata.

Danes,
sem to začutila še bolj posebno, še bolj pristno.
Ko mi je zjutraj zašepetala, da sem se rodila na takšen sončen dan,
eden izmed najbolj sončnih dnevov v njenem življenju.
Ko sem kot mala kepica privekala na svet, zanjo in nekoč tudi zase.

Kako sem jo objela čez ramena in skušala začutiti,
kako, kako posebna je.
Kako njene roke dajo tisto, kar rabim za preživetje.
Kako njena duša pooseblja največjo skrivnost tega sveta.

Kakor sva krhki obe,
globoko v notranjosti vemo,
da je čas, ki obstaja,
največja dobrina dobrih odnosov.

..in kljub temu, da je včasih vse v nasprotju,
nerazumevanju, neodobravanju in negativnosti,
se imamo rade.

Upam, da bom nekoč nekomu tudi sama takšna mami.
Točno takšna. Brezmejna, razumna in dobrosrčna in edina,
ki ni egostična, ampak je preprosto;
mama.
"Samo" mama, z velikimi dejanji in ogromnim srcem.

..na nove prepreke, izzive in ljubezen. Ljubezen, ljubezen.
...

Marshmallow na YOUTUBE!

2008-03-01T07:33:00.000-08:00

fotka: Matej Jordan

Iz Majine modne revije Nasmeh pomladi (Lamutov likovni salon), trije videi z našega nastopa:

NE UGAŠAJTE LUČI (avtorski)

KO PRIDE DAN (avtorski)

ONE (U2)

Snemal Matej Jordan, za eposavje.com!

Komentirajte kaj ;)

"Gremo umret, pa bodo vsi verjeli!"

2008-02-28T13:19:00.000-08:00

Zakaj, šele, ko umreš, nekateri dojamejo?

Zakaj študent ni sposoben nekaj tako dobro opraviti, kot dolgoletni delavec?

Zakaj starš svojemu otroku ne verjame, sosedu pa?

Zakaj mlajši manj ve, kot starejši?

Zakaj?

Tjaša mi je svetovala, da si pogledam film Veronica Guerin. Ta film je za zjokat. Za zjokat in tako realen. Ni tipična resnična zgodba, je neki več. Na koncu se ti prav odprejo vse prepreke in dejstva, ko se dejansko zaveš, kako majhen si, dokler ne umreš. Dokler tvoja duša ne izgine in nekdo ne reče: Kaj pa, če je imel prav?
Za kaj kurca je to tako. Zakaj ne verjamemo v nekoga takoj? Zakaj dvomimo v to, česar je sposoben? Zakaj hočemo namesto enega dokaza, sto?
Koj kurac se mora dokazovati stokrat?
In ko mu stotič, še stotič, rata, smo zopet v dilemi.

Pa pravimo, da je težava v tem, da prehitro zaupamo. Na kozlanje mi gre, da je to, kar je bilo prikazano v filmu (ne dobesedno!), res. Ker je takšno aktenje dejansko med nami, vsakodnevno ga izvajamo in blagoslavljamo. Najbolš, da ga še okrancamo in pod njega damo razkošne jaslice. A pa pejt nekam!
Klinci smo. Egoisti. Mislimo samo na to, kar sami verjamemo, ob enem pa drugega ne razumemo! "Razumemo".

Priporočam ogled filma.

Zame pravijo, da prehitro zaupam (in sem zato razočarana). Pa ja, lej, stari. Da se mi. Da se mi. DA SE MI.
In še se mi bo dal. Od zdej naprej še bolj.
Ne drzni si vprašati zakaj, ti egoist! (nočeš videt mojega izraza na obrazu!)

Bomo pa jokal. Bomo pa šli. Bomo pa pač PAČ pač.
AAA k me razpizdi, res me, k četudi vemo, da lahko zaupamo, ne damo podpore. AAAAAA, kera realnost. Js ne vem, mamo vsi čepke v ušesih, al kaj?

Glavo mi bo razneslo.
Solze so se mi posušile.
Spat grem.

Petra in Peter 20 let

2008-02-26T04:18:00.000-08:00

Zakon je blo.

Prvič sm kadila pipo in to z okusom tobaka z aromo jabolke. LUDNICA! ;)
Za jest, za pit, družba prava, vreme lepo.. Kaj bi človek hotel še lepšga. Žur se je pričel že ob 15h popoldne in trajal dolgo v noč, zaključek smo imeli pri MCju Brežice. Skratka, treslo se je, super blo! Totalna sproščenost in smeh, na tone pice, vino in jeger. Ter sončkast, vesel obraz slavljencev. AAAA! ;)

Mal fotk za boljšo predstavo ;) Preden sem js ugotovila, da imam fotkiča, pol folka že ni bilo, smo pa ostali sami tapravi ;)

peter in fifika

petra in tjašika

darkerska fifi ;)

nakajam ;)

folk
spet kadim ;)
grupna
polona, petra in njen andrej

jani in polona

fifi moja

andrej
slavljenca

petra in andrej

I wanna scream!

2008-02-19T14:08:00.000-08:00

Kater dobr filing. ŠE ŠE ŠE!

ga gledam in mi je fajn, ker mi je odleglo. joooj. očitno se res da.
nekako so se mi roke še vedno malo spotile, ob pogledu na njega, ko je vstopil v prostor... ampak..
ne!

in sem takoj, takoj.. bila samo jaz. se z njem začela pogovarjat, kot da včeraj ni nič pomenil oz bil. sede.
po moje je to začutil tudi on, ker me registrira.

kaj bi dala, da bi mu bilo žal ;)

drugače pa je bil danes tule v mcju človek, ki mu je uspelo. usta so se mi povesila, ko sem skozi okno zagledala, kdo prihaja.
za njem je hodila senca, ki je bila vtis. ko je spregovoril, je senca, (brez pretiravanj), odšla. človek se je zbrihtu, urihtu. človek je čuteč, je človeški. je premagan!
in ko je reku, če bi rada našla odgovore na vprašanja, ki si jih postavljam, sem glasno rekla: DA! in potem, samo kratek, jedrnat, direkten stavek: POTEM pridi in se mi pridruži!

in točno to bom naredila!

...in ja. Funky mi sede, totalno. Pojdi na spletni radio od Windows Media Playerja in poišči postajo: Funky hot mix. Nekontrolirano dolivanje energije in muving nog + nasmeh.

Do it baby!

rada bi se ga dotaknila

2008-02-18T13:33:00.000-08:00

stopinja, skozi stopinjo. njegove majhne, temne oči.

ko ga lahko samo objamem. in mu skrivaje pritisnem poljub. mehanično, ampak globoko.

rada bi držala njegovo urejeno, nežno roko in jo položila na svoje lice. rada bi, da bi me pobožal in se spontano stisnil v moje naročje ter me držal, razvajal, ljubkoval.

nov občutek, do nekoga drugega. trenutno.

stara zgodba je šla mimo.

predstavljam si, kako se smeje.

poželenje. nič drugega, kot to. da bi se me dotaknil, SE ME DOTIKAL. da bi, četudi samo enkrat, crkljala njegove roke okoli mojih ramen.

vem, da ni več veliko.

Razumješ? (namenoma je urinjen J)

2008-02-16T02:57:00.000-08:00

kot, da bi me nekdo nenamerno postavil na realna tla.
en globok pogled v tiste neznane oči, pa se že spet iščem.
zakaj se to dogaja ravno meni?
naivna sem, vedno se zagledam v tiste prepričljive oči, ki me zmeraj znova razočarajo?

ne vem komu naj verjamem. sem kot odvisni del, vedno me besede nekoga drugega spravijo v sanje. ne vem, kaj si naj misilm. kaj čutim. zmedenost, iz vseh predelov.

bla bla bla. samo govorila bi o tem, zakričala bi nekomu vse besede, ki bi bile namenjene njemu, da jih spravim iz sebe. ampak je nesmiselno, da vpletam v to se druge ljudi, ki niso zraven, ki ne smejo bit zraven, ki namerno niso zraven.
zato, ker nobeden ne razume tako, kot jaz dojemam. čemu potem sploh kaj reči, komu kaj potožiti, koga objeti s tem razlogom? če pa nihče ne bo tako razumel? ne da ne bi hotel, ne more.

neprestano se vrtim v nekem krogu, če ni enega v njem, je drug. na nek način, mi ugajajo zaposleni možgani, brez čustev, na drug način pa imam polno košaro tega, da moram biti prva in vedno prva in vedno moram vedeti vse, šele nato lahko prebolim?...

danes bom pela, kakor mi bo grlo dalo. malo zanj, veliko zame. rada bi jokala. pa ne morem. ahja. nekoč bom tudi sebe razumela ;)

***

Pust 2008

2008-02-15T03:51:00.000-08:00

lep klovn sm bla ;) ;)

tut klovni kdaj kej spijejo ;)

foto: Matej Jordan

Razumeti?

2008-02-09T05:14:00.000-08:00

Tista odločitev postaja vedno bolj realna. Na eni strani strah, na drugi neučakanost.

Medtem se pa predvsem sprašujem samo nekaj: Kaj hudiča bo potem?
Kaj se bo zgodilo?
Bo kdo razumel?

Andreja je včeri rekla: Ni treba razumeti oziroma ne moraš razumeti. Lahko si pa zraven, lahko samo objameš in poljubiš in s tem pokažeš varnost. Razumeti pomeni čutiti! Nihče ne more vedeti, kaj drugemu utripa znotraj telesa. Postaviti v njegovo kožo? Ne moreš, pa še kako se lahko trudiš. Zato, ker sta dve različni, unikatni zgradbi in vsaka ima svoj način sprejemanja, ljubljenja in opazovanja.

Kako se strinjam z njo.

Mislim, da me bo to (ne) razumevanje vedno znova opominjalo in nadgrajevalo. To, da bom skušala razumeti, bo bil naslednji korak v tisti moji odločitvi. In to, da na koncu ne bom razumela, a bom na drugi strani neposredno čutila, jokala in se smehljala, bo drugi korak.

Zadnjega ne bom naredila. Trudila se bom, da ga ne bom.
Ker ko enkrat narediš zadnji korak, ni več nič stopinj naprej. Samo obstaneš in se bojuješ. Tako kot se mogoče moja mami, ati, brat in ostalih 2 miljonov Slovencev?

Sončen dan je. Še en dan bližje stresu, ki bo privedel do razodetja duše.
Komaj čakam.

Bolna --> odločna!

2008-02-06T05:49:00.000-08:00

Pasivna sem. Tako zaspan dan je in sploh ne vem, kako se naj zbudim. "Čaj z medom prosim," samo to sliši natakar, ko pridem "na kavo". Bolna sem. Čudno to.
Ana, spravi se skupaj. 16. februarja te čaka nastop! Čuvam glas, čisto sem zmanjšala kajenje in pijem zgolj tople napitke. Filam se s tabletami (to je nekaj novega pri meni, ker sem proti kemikalijam!), v nos si šusam neko raztopino, pa še vedno šmrcam. Joj. Ne da se mi. Pa še vreme je tako turobno, za popizdiiiiit. Vikend, kje si? :)

Danes sem hotela neko zadevo speljat, pa ni bilo "tistega" tam, da bi jo. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se ODLOČILA in sem s katrco kar drvela, polna energije in zagona. In potem TUC, ga ni.
Jebemti. Mogoče sem tudi zato, dvakrat bolj brez energije, ker sem končno doumela, da drugače do odgovorov ne bom pršla, kot tako, da pristopim. In ko se Ana spravi, ga ni. USODA? Mogoče kazalec - da naj pustim vse skupaj, da splava, kamor bo hotelo odplavati?

Drugače pa bom v tem februarju sklenila dosti veliko odločitev, ki mi bo vzela stvari, ki jih najraje počnem in jih navsezadnje obožujem z vsem svojim srcem. Ampak vse za izziv.
Ni še dokončno, ampak sem bolj na JA kot ne. Sicer imam manjši finančni problem, ampak mislim, da imam v krogu domačih in prijateljev vsaj nekoga, ki mi bo pomagal.
Ko bo odločitev padla, o njej definitivno pišem tudi tukaj.

sedaj pa.. grem. Na čajčka z medom ;) In nato delat. Krof-time-a ni več, škoda. Pust je res najlepši čas v letu. Huh, tudi to mi bo odločitev vzela?
Pa naj. Čas celi rane.

OČI 1 - OČI 2

2008-02-03T10:19:00.000-08:00

Oči.
Zakaj veliko povejo?

Opazovala sem dva človeka, vsak s svojo zgodbo.
Razmerje med njima: nepoznanost. Za enega 100% nepoznanost, za drugega, kljub temu, da mislim, da ga vsaj malo poznam, razočaranje in vnovična iskanja.

Zakaj me je pritegnil prvi? Zato, ker je imel na obrazu kretnje, ki bi jih rada nekoč razumela in vsaj za nekoga naslednjega skušala ustaviti!
Zalimane, zadete (upam si trditi, da ne od trave!) oči. Veke so mu uhajale dol in dol in dol in dol.. ves čas se je prebujal in zaspal. Pa prebujal in zopet zaspal. Oči je imel temne, pretemne.
Kljub temu, da je bil odvraten, sem ga opazovala in si v glavi pisala vprašanja: Zakaj? Pa zakaj? Pa zakaj? Čemu? Kdo ti je dal? Kaj te je vodilo k temu? ZAKAJ?
Lep bi bil, prečudovit bi bil, če bi samo rekel enkrat: NE. Kako je ta "ne" enkrat pomemben, kako hudičevo je pomemben, ha?
Ne bom pozabila tistega njegove srkanja utekočinjenega hmelja in iskanje halucioniranih žužkov v prostoru. Na čase sem se zaradi tega počutila odvratno, grdo, po drugi strani pa sem ga hotela sprejeti. Bil je v moji neposredni bližini in ja, čudaško sem buljila vanjga, ker so se mi zdele stvari fascinantne. A se je vprašal, kako bedno je mogoče izgledal? Tudi to bi ga vprašala, ampak že sedaj vem, kak bi bil njegov odgovor. Zato pravijo, da si odvisen, zato pravijo, da bi za šus prodal mater, zato zato zato.

Na drugi strani, nekdo drug. Nekdo, ki mislim, da ga vsaj malo poznam, pa se nazadnje izkaže, da še tisto: "malo", ravno ne potegne.
Tisti pogledi navzdol, tista njegova drža, tist nasmeh, ki ga ne znaš nikamor uvrstiti.
Ga pogledaš in dejansko ne veš, kaj vidiš. Zaljubljeno iščeš odgovor, ki te bo osrečil, naletiš pa na stičišče dvostranskosti, ko si razdvojen, kjer se počutiš nekdo, ki nisi, pa bi rad bil, samo, da bi mu ugajal. Samo, da bi tista njegova zelena barva, ratala srečno - smaragdna. In nihče mu tega ne bi mogel vzeti.
Zaradi tega, sem spet šla "na led", spet sem nekaj napravila, ker sem mislila, da pa mogoče vem. Točno od tega trenutka naprej; on meni nekaj. In potem jaz mogoče njemu kaj.

Mogoče sanje, mogoče resničnost. Mogoče samo oči in njihova čistost, ljubezen. Mogoče samo trenutek, ki bo odšel pa nekaj pomenil.

Spet, kmalu na vezi.

p.s. Trenutno berem Kajuha in sem najbolj objokano dete na tej zemeljski obli. Katera preprosta, a čudovita poezija. HUH!

Na dveh straneh ljubezni

2008-01-13T11:43:00.000-08:00

Polno hrupa je bilo okoli mene, tisti večer.
Trušč migajočih teles in uživancija je sijala iz vsakega posebej. Počutila sem se izvrstno. Pogledovala sem izraze na obrazih in iskala njihove pomene. Gledala sem govorico plesocih teles in se skusala najti, vsaj v enem, nakar je moj pogled zmotil polozaj situacije med dekletom in fantom.
Že prej, ko sem opazovala dekle, je bila kremžasta, bila je pijana, neobvladljiva. In ne glede na vse te prve vtise, je delovala pozitivka, bila je trenutek.
Na streni je slonel tip, izgledal je umetniško, inteligentno, izgledal je več od popolnosti. Bil je lep. S svojimi velikimi zenicami je samo pogledoval po prostoru in niti enemu se ni sanjalo, da razmišlja. Spomnim se njegovega naslanjanja na steno, z eno ramo višje od druge in s pivom v roki. Ne vem že katero, je bilo. Obračal se je počasi in vsake toliko časa lovil ritem glasbe s svojo desno nogo. Pogledoval je proti stropu in na čase deloval popolnoma izgubljen, kot izbrisan člen, kot neobstajanje. Bil je totalno pijan, čeprav tega sprva nisem opazila.
Punca je s težkimi koraki korakala proti njem. Ko je prispela do njega, je ni niti očrhnil z očesom, zagledano je buljil v množico ljudi, ki so plesali. Sprva se ga je nestabilno oprijela za ramo in nato naslonila na njega. Še vedno ni bilo videti nikakršnega efekta od njega. Kot da ne obstaja.
Prijela ga je, malce štorasto, za roko in mu jo ogledovala. Sanjajoče jo je božala in jo parkrat poljubila.
Tip je šele po nekaj časa začel malo spremljati čas, ki je švigal okoli njega. Prijel jo je za roko in jo počasi, zelo počasi objel. Med stiskanjem, v tistem nedolžnem objemu, ga je poljubila na glavo in mu božala lase. Oči je imel priprte, glavo naslonjeno na njeno drobceno ramo. Postal je najbolj romantičen, najbolj čuteč, uživajoč dečko v tistem trenutku. V vsem trušču okoli, sta v tistem trenutku božala moje srce in oči sem počivala na njiju.
Začela ga je poljubljat po licih, nežno, spontano. Kot da čas prejle ne bi obstajal, se je nehal meniti za njo. Ni se odzval na njena ljubka dejanja, ni ji vrnil poljuba. Še bolj prepričljivo ga je začela dražiti s poljubi in ga na nek način hotela pridobiti k sebi. Ni niti trenil, kot kip je izstopal v tistem temnem prostoru.
Sigurno ni hotela, da bi se to dogajalo, da bi ga minilo, da ne bi pograbil vabe. In ga je poljubila, na usta. Na daleč sem začutila njegovo hladnost, njegovo misel: NE, NE SEDAJ, PUSTI ME!
Kljub poljubu na usta, ni trenil, niti trenil, ona pa je še kar iskala njegovo pripadnost in zavetje, da bi se v tem večeru naslonila nanj in ostala. V roki je še vedno držal pivo in dekle mu ga je izpulila z rok in ga postavila na tla. Iztegnil je roko proti njem, da bi ga zopet pograbil, kot potrebo vseh potreb, alkohol. Obupano je zmajala z glavo in ga skušala ustavit, pa ji ni pustil. Držal je pirovsko flašo in zopet slonel, kot kup neopredeljenosti. Zopet ga je objela in tokrat se ji je izvil iz objema. Iskala je odgovore v njegovih očeh pa jih ni dobila. Glavo je naslonil na steno in se delal edinega. Tako, tako hrepeneče ga je gledala in kljub vinjenem stanju, sem videla v njenih očeh željo, samo da bi bila del njegovega naročja.
Nezainteresiran je bil, zato se je usedla na stopnice poleg in kot kup nesreče sedela ter štela ploščice po tleh. Z glavo navzdol je iskala trezno stanje. Usedel se je poleg nje in se samo naslonil na njene rame, ona pa ga je prijela za koleno. Navidezno pijana, znotraj pa oba polna turobe, senc, sanj in hrepenenja.
Naenkrat so se luči prižgale in v vsej razsvetljenosti sta se pogledala v oči. Lahko sta se videla. Pograbila je svojo torbico in odšla, brez vsaj besede, vsaj ene. Tokrat je očitno pogledoval proti njej, se ustal in čakal, da bo prišla nazaj. A je ni blo. Nazaj se je sesedel in žulil tisto flašo Laškega. Kot, da je bil vesel, da mu je vsaj to ostalo.

...vem, da mogoče vse skupaj zveni pre-sanjaško, nerealno, izmišljeno, vendar... takrat sem to ob njiju čutila. To (ne)povezanost, to distanco, ignoriranje in na drugi strani hrepenenje, poželenje, tuhtanje. Na tretji strani alkohol, zaradi katerega boli glava.
Tipa sem nato slišala, ko je spregovoril z eno žensko, ki je prišla v prostor. Nekako zmedeno sta se pogovarjala, sklepala sem, da sta bila znanca.
Ko jo je poljubil brez ovir, odločno, brez vesti in mu je ona hkrati vrnila poljub in oči, sem se zavedla, da sta par.

Kako zna biti življenje včasih težko. Ko ves čas samo tehtaš in se odpoveduješ, ko ti ljubezen veliko da in veliko vzame. Ko spoznaš, da ni vredno varati, pa bi rad.
Ko si samo želiš, pa tega ne narediš, ker te ustavlja dolžnost in beseda, dejanje: MORATI. Ko misliš, da ljubiš, čeprav se sprašuješ, če ne?

Vedno bolj si lažemo. Ampak, če obstaja trenutek, katerega bi imel, bil del, bil vsebujoči, romantični del, zakaj ne? Če tega potem (skoraj) nobeden ne ve... trenutek lahko postane čas, ko se spihaš, ko si nekontroliran, divji in z drugačnim obrazom.
In se še vedno lahko vrneš, če se trenutek slučajno zavleče :)

...smo na vezi.

Enmal o tem pa onem

2008-01-09T14:21:00.000-08:00

počivam si noge, tule za računalnikom.

komaj čakam, vsak dan, da pridem v ta rdečkasti MC. ne vem, kaj me vedno tako tako zelo privabi, da ga hočem dihat z vsakim dnem.

preprosto mi je fino, da sem tule, da postajam del te skupnosti. veliko ljudi pravi, da ni več tisto, kar je bil.

ne vem. meni daje dober filing in ne odstopam od njega.

tisti instinkt, od novembra, se je malo polegel. ko sem imela z nastjo pogovor, ravno okrog tega, sem si rekla, da moram to ustavit. popolnoma ga še nisem in včasih spet nazaj do mene pridrvi, ampak se mi zdi, da sem napredovala.

opazila sem danes zjutraj, med vožnjo v brežice, da pred spanjem vedno mislim na nekaj prav določenega. kaj? kako se enemu človeku približat, samo približat. pač stopit v stik z njem in se pogovarjat z njem, na glas, brez ovir in sramežljivosti. ne nisem zaljubljena, ampak sem radovedna. skrivnosten je, tu mač je skrivnosten, in me tako preklemano zanima, kaj mi ima za povedati. okrog tega, da bi navezala stik, mislim, da sem že nekaj storila, ampak očitno to ne pali. mislim, da me čaka dosti velika naloga, ampak vse za odkritje! ...haha, včasih se sama sebi nasmejem. ahhh, egoistka, ana :)

aha, in trenutno sem postala upalena na plato od Dolores (The Cranberries, izdala je solo projekt). vsak dan, ko se vozim v in iz brežic, jo furam na mp3-ju in me tako inspirira, ne vem, dan se mi začne z dlakami pokonc. huuuh, no ja, vedno sem sanjala, da mi bo slash naredu kitarski riff za moj komad, ki bo postal hit vseh hitov, ampak trenutno.. si želim, da bi, preden bi šla spat, prišla prav ta "slavna in velika" Dolores k meni in mi zapela uspavanko. in potem, tut če oddidem, i don't care.

drugače pa je ta januar totalno sanjaški in poln smeha. uživam. ob meni so ljudje, ki jih obožujem in zardim, ko mi kdo reče, da nardim dobro kavo. razmišljam o novem piercingu in ne pišem pesmi. navezujem se na svojo katrco in grem pa grem pa grem.

ahja. trga se mi in vse samo za to, da se MI!..

tjasa, ej, kje mas navideznega prijatelja? haha, na to foro se pa vedno znova nasmejem..

smo na vezi!

DUNAJ: fotke in kratko porocilo

2008-01-03T11:06:00.000-08:00

Pa je odslo se eno lepo dozivetje.

Dunaj.

Lepo je bilo. Mesto nima taksnega utripa, kot ga ima Amsterdam, ampak so stvari, ki so bile poleg, izzarevale motivacijo za naprej. Bili smo lustna ekipa, bilo je smeha, fantazij, globokih pogovorov in nenamernega uzivanja v trenutkih. Bil je cas, ki ni bil pomemben kot nekaj, kar traja, ampak kot nekaj kar je in postaja del mene, spominov.
In ko smo drugi dan, cel dan zdeli samo v stanovanju ter kartali, je bilo bozansko. Pa kaj, ce nismo se nic mesta videli niti ne dobro vedeli, kje se sploh nahajamo - pomemben je bil moment, ki je bil popolna uzivancija in je trajal celo popoldne. Ce bomo se kaj videli, tudi prav. Ce ne, ostajajo solze od smeha! :)

Sprejeta je bila se odlocitev, da je zivljenje od 2. 1. 2008 samo se trenutek, za katerega bom zivela iz dneva v dan. Da bom jokala, dihala, ucila, uzivala in delala pizdarije, da bom ostajala v tistem, v cemer se bom pocutila udobno, da bom vzela, kar mi bo pripadalo, da bom bila tudi egoistka, hinavka, nicvrednica, laznivka. Ko mi bo zapasalo, bom odsla, ko bom hotela, bom ostala.
Predvsem pa bom ulagala v eno doloceno osebo, za katero se je vredno truditi, ker mi daje vec, kot potrebujem.

Tako bom lahko za vsakim dnem umrla, ker mi bo fajn. In nic ne bom puscala za sabo.

Nekaj utripa iz Dunaja, v fotografijah. Toplo mi je, ko jih gledam. Mislim, da je tako kot Amsterdam, tudi to pustilo nekaj v meni.
...

Se se kaj javim.

tjasa skozi kopalnisko okno :) - obvezno povecaj!

mugli pa andreja pozirata
mugli pa mathias ;)

zdravica

kartamo / gre zares :)
smiling s tjasko:)

mathias (zrihtu flat!) z nasim prsutom :)

Sovrazim!

2007-12-27T14:57:00.000-08:00

Sovrazim, da poslusamo samo uvod zgodbe, bistvo pa spustimo.
Sovrazim, da ze na zacetku vemo, kaj se bo zgodilo.
Sovrazim, da je en clen tisti, ki ne spada.
Sovrazim sredinske posle.
Sovrazim razpotja.

Sovrazim, da mi iz muhastega cela polzi potna solza, s pre-nabite glave.
Sovrazim, da dejanje izpade nemoralno, necustveno, EGOISTICNO.
Sovrazim domneve, hipoteze, sovrazim PRICAKOVANJA!

Sovrazim, da je ena stran vecja kot druga.
Sovrazim izraz POLNOPOMENSKA.
Sovrazim, ko je dan v obliki noci.
Sovrazim videti luscenje zob od lazi.

Sovrazim, da sem upanje in energija. Sovrazim.
Preprosto sovrazim.

..in ne, niso custveni izlivi. Pac realnost, trenutek. Pac odsev, ki ga zivljenje daje.

Ze zdavnaj vec ne verjamem v popolnost. In prekleto sede.
Nenamerno sem custveno na ravninskem levelu. In spet prekleto sede.
Kaj bo jutri, ne vem.
Mogoce bom kaj nenamerno vzljubila, mogoce zasovrazila.

...vedno, kljub vsemu : NEKAJ OSTANE. vedno!
pa smo spet na dveh straneh.

PA KAJ!!!

Zven droge

2007-12-15T17:55:00.000-08:00

Dejstvo, ki mi ni nikakor moglo iz glave.

Bila sem na enem koncertu, na katerem sem to dejstvo dozivljala zelo izrazito. Muska me je prevzemala in nisem morala stati pri miru, ampak oci so mi bile ves cas uperjene v klaviaturista, iz katerega je zarelo nekaj vredno omembe.
Ni izgledal cisto "pravo", pravzaprav se je vidlo, da iz njega - preko glasbe govori droga. In kljub vsemu njegovemu zvijanju, navidezni uzivanciji in cudovitimi glasbenimi linijami, je izgledal bedno. Direktno bedno je bilo videti, da so njegove roke cutile energijo, zaradi tistega, kar je vzel prej in ne zaradi tega, kar se mu dogaja sedaj. Ce bi imela priprte oci, bi vsa ta slika zbledela, vendar se je meni dogajalo nasprotno, postajal mi je odvraten, grd, nerealen, namisljen, nepriseben.
Mogoce sama tega ne morem razumeti ravno zaradi tega, ker mi glasba da naravno lebdenje in sploh nimam potrebe po tem, da bi jo odkrivala na drugacen nacin. Kakor jo trenutno, priloznostno cutim, me obdaja z vsemi energijskimi vlozki, s katerimi samo rastem in rastem in rastem. Nicesar ne rabim v sebi, da bi funkcinorala boljse (ce recimo neka substanca prestavlja ravno to).
Zato se mi mogoce zdi vse skupaj malo zgreseno in me obdaja groza, ko se spomnim tistih prizorov. Pa ceprav sem uzivala pa ceprav je bilo oddajanje fantasticno, sem se na hitro, potiho in cisto tako mimogrede vprasala samo eno vprasanje: Je resnicno?

Vtisnilo se mi je v spomin (med opazovanjem) izginjanje. Prav videl si lahko, kako je droga scasoma popuscala (kretnje, mimika, oci, igranje). Umirjanje telesa, na miru usta, lahek vrat... Malo imam dlake pokonci, ce si samo predstavljam, da bi tudi sama morala cutiti glasbo preko opojnih kemikalij.

Moram priznati, da je na case izgledal prisrcno, ampak vedno, ko sem na to pomislila, sem kmalu prestavila drugam svoje mozgane.
Ne vem zakaj, ampak ne moram razumeti.

Da zakljucim, je bil njihov nastop zakon. Kljub vsem opazovanjem, sem bila pobozana. Vem, da do neke mere to najbolj steje, ampak zakaj ne bi bilo potem na koncu vedno vse zakomplicirano... ;)

Lahko noc!

Kaj dogaja?

2007-12-06T11:39:00.000-08:00

sama sebe presenečam.

prav danes sem romani na myspaceu napisala, da nimam sploh časa razmišljat o tem, kaj bi bilo narobe, je narobe ali bi moglo biti narobe. ni časa, da se razgalim in umetniško potuhnem v svet, neobstajanja ali pa realnosti. ja, čudno, res se mi zdi čudno.

polno zaposlena v šoli, v MCju, ostaja mi samo spanec in kratek stik z mamo, ki me vedno oživi, ko jo zagledam. zadnje čase tako cenim najine pogovore, ker jih je zelo malo, in ko so, jo požiram, kot da bi jo vsrkavala za preživetje. in danes, je, ko sem se zbudila, narisala (čeprav brez svoje prisotnosti) nasmeh na moja lica. darilo. skromno ampak nadvse pomensko. spet mi gre na jok, pa sploh ne vem zakaj. nek prav čuden, čuten in neznan občutek me obhaja, ne vem zakaj, ampak me, ne vem kaj bi pomenil, ampak me je strah. da te je strah nečesa, kar mogoče ne obstaja? verjeti v nedoročeno?
edino takrat, ko sem doma, določene stvari zaslutim in jih skušam čimprej pozabiti v sebi. instinkti, takšni žalostni, jezni, razočarani, sanje, razbinjene, izguba. ne vem, kaj mi je.

kakor se ovija vse v eno celoto, mi ob tem stojijo, me spodbujajo in s pozornostjo navdihujejo, razveseljujejo in polnijo osebe, za katere še sama ne moram dojeti, da jih imam. prekomerno se mi predajajo, zaupajo. spet nastopi strah, razočaranje?

ne, ana, ne boš, pač ne boš. OK?

za mano 4 delovni dnevi, pred mano razburljiv vikend. vsaj upam na to. upam, da bo imel krhin spet teranov liker s seboj. lani sem si lizala prste od vseh sladkosti. če je kaj boljšega, kot je to...
vnovična druženja, možgani na off in vonj mrazu. že če bo vsaj to, bo čudovito.

aha, in še to. iz te perspektive, sedeče, trenutno, tule v MCju, za računalnikom, ogledujem tiste rdeče spomine na stenah. ponosna sem lahko, da sem tule. pa vnovična pohvala danes, z iskrenih oči ... upam na znova in znova in znova.

ana

nesmisel: part 2.

2007-11-28T13:36:00.000-08:00

samo pogled lahko postavljam nate.
trenutno ne morem nič drugega položiti v tvoje naročje, kot to, da te gledam in te skušam razumeti.

z vso svojo pojavo, prisotnostjo me kuštraš, po vseh predelih mojega bitja.
uročena stopicam po hodnikih in se bojim priznati.

čeprav čutim sto dihov okoli mene, te vedno znova najdem in ko te zagledam, se zdim polna pomirjajočega balzama.
nemogoče postaja upanje, čeprav vem, da odhaja v druge smeri, z drugimi očmi, čustvi in željami.

kadar le lahko, počivam z očmi na tebi.

dvomim, da veš.
in dvomim, da si želiš izvedeti.

fotografiral in uredil: Aleš Arh
p.s. : (tudi na tem se mi oči, po vsem, kar je, se dogaja, bo in je bilo, spočijejo oči. Lahko noč)

nesmisel: part 1

2007-11-26T14:12:00.000-08:00

naj imam priprte oči, da ga ne bom videla.
naj bo sonce vijolično in zvezde rdeče.
naj bo noč svetla in dan najtemnejši del temnega.

kričim na otroke in solza je težka eno tono.
večnost je skracana na listič papirja in nekoč se bo zgodilo nikoli.

utrip, reže okončine vseh udov.
bitje srca neprestano poganja možgane.

kdo - komu - kaj?
ti - meni - nič?

rada bi.

..tebi se nekaj drugega sanja.

Domov

2007-11-25T15:40:00.000-08:00

Noč in dež.
Samo tišina okoli mene in pozornost belih talnih črt.
Peljem se. Nihče ne šviga okoli mene.

Objema me temačnost noči in rosijo se mi okna. Solza, ena za drugo, polzijo po licu in se počasi sušijo.
V vsej svoji osamljenosti, joku, hrepenenjih in pomilovanju se spomnim, kam se peljem.

Nihče mi vsaj tega ne more vzeti.

...

2007-11-20T12:34:00.000-08:00

Zaprte oči in moč sijaja tistega večera.

Še vedno se spominjam.

..in kakor se mi je spet nekaj zaključilo, bo misel jutri novo zarjo obudila.

Obula me bo in me odpeljala nekam daleč, v ozadju pa se bo vrtela glasba, ki je še nihče ni slišal.

Sanjam njegove roke, ki jih še nikoli nisem prijela.
Druge so, kot pa tiste iz "večera"....
Globlje, bolj dosegljive, bolj realne, a vseeno,

oddaljene, neuslišane, tihe...

...kako bi drhtela, če bi se me dotaknil skozi dežne kapljice, ki jih je obrisal z mokre trave...

NEKOČ?

2007-11-16T07:02:00.000-08:00

Vsec mi je nenamerno skrivanje in opazovanje, iz vseh zornih kotov.
Ko se mu ne sanja, pa meni tudi ne.

Miljonkrat obhodim stopnice in pustim odtise nog na starih tleh, samo da zacutim pogled.
In ko me objame, sem nekje tam, kjer nihce ne prepozna sveta.

In vse kar imava, je obstoj - ne zavedava se en drugega, ne veva, kdo je komu kdo.
Ceprav tuja, hrepeniva.

Nezne roke ima, videla sem.
...bodo nekoc moje?

Skupno tusiranje

2007-11-01T14:59:00.001-07:00

Ogledujem si tvoje telo. V vsej svoji obliki me prevzema, iz enega konca na drugega.
Nenamerno zgledas nenasitno privlacen. Zelim si te.
Spuscas nedolzno in hladno vodo po svojem opojnem telesu ter govoris besede, ki sem jih vedno zelela slisati. Neopazno in popolnoma spontano, me objemas okoli ramen.
Cutim tvoj utrip, predvsem pa cutim tvoje vroce telo, ki se spaja z cutnostjo vode. Disis, ceprav si pod tusem, voham tvoje telo.

Sanjaris, da je dan noc in da sem jaz ti. Sanjaris o neskoncnih dneh skupnih hrepenenj in obozevanja. Priprte oci so moj sen, ki mi ne da spati. Bozanski si.
Sprva oddaljena od tebe, te objamem in skusam do kosti zacutiti drobce in kapljice vode, ki ostajajo na tvojem telesu. Poljubim te, najprej na roke, tvoje vsemogocne roke, nato po trebuhu, po prsih, potem zopet po dlaneh, najlepsih dlaneh. Predajas se mi.

In spet te poljubljam. Po vratu te zgeckam in se smuram proti tvojim ustnicam. Zelim si jih. Zelim da se spajajo do neskoncnosti, da so eno v enem, zelim si, da obstajajo.

Opazujem tvoje priprte veke in cutim, kako drgetas. Ceprav voda zakriva tvoje dlake na rokah, vidim, da dobivas kurjo kozo od vsega nasicenega, od vsega najlepsega, kar nisi nikoli se prejel v zivljenju. Vem, da cutis, da je moj obstoj, tvoj. Zlahka, vendar prevec tezko zate, pa tudi zame.
Vse je novo za naju, tuje in nepricakovano. Ni nama mar.

Objemas me in bozas moj hrbet, sepetas mi na uho besede, ki si jih stezka zapomnim, vonjas moje mokre lase in me obdajas z vsem bitom, ki ga primores.
Predas se mi, taksen, kot si, meni.

In se vedno stojiva, se objemava in poljubljava in samo to je tisto, kar si skusava to noc dokazati. Utapljava se v telesnem spajanju in isceva resitve, ki nama bodo omogocile vnovicno ponovitev.
Lepo nama je, v tisti kopalniski pari. Lepo nama je biti en ob drugem, povezana, nenasitna, poeticna.

In tako, kakor se poljubljava, se vedno znova vracam k tvojim dlanem, najlepsem delu tvojega telesa. Gledam jih, z neznostjo jih prevzemam in obcudujem. Zaprem oci in jih postavim na svoje lice. Omoticna, polna custev in hrepenenj se dokoncno prisesam nate in te okusam. Nikakor se ne morem najesti tvojega vonja, polzecih kapljic in mokrih las, priprtih vek in toplega telesa. Cas ne obstaja. Nocem, da obstaja.

In kakor ta noc mine, mine tudi obcutek, mine dejstvo, mine priloznost.
Minejo sanje?

Kako rada bi se tusirala z njem. Pa cetudi bi mi predal samo dlani, bi vse storila, samo da bi se zgodilo. Da bi trenutek obstajal. Da bi najsrecnejsa - obstajala tudi jaz. Oziroma oba.

Vikeeennnnd...

2007-10-28T06:15:00.000-07:00

Prisrcno vse skupaj. Brez vejic, samo s piko!
V petek sem delala na Fazancu v MCju Brezice, kjer je blo naporno (Nastja, se sedaj mi je bed, ker te niti konkretno objet nisem mogla:(), ampak kul. Ene parim sem sigurno mal krivice naredila (pod 18let - nic alkohola) ampak jebat ga, vse za svoje dobro, tukej tvegat ne smes velik, sploh na tako velikih eventih, kjer v komot lahko uleti inspekcija. Vem, da se jim je paralo srce (tud js sm bla vcasih mlada:) ampak kaj more clovk. Pri takih stvareh res ni dobro reskirat, sploh ce nimas v zepu NIC in zivis zivljenje tipicnega dijaka ali studenta. :) Sploh pa mi MC pomeni prevec, da bi ga spuscala v kaksne hude in visoke financne polozaje.

Kar se tice sobote, sem bila na pikniku pri Gorazdu (Marshmallow in ekipca iz jadranja), kjer smo se mel super. Fantasticen plac za popolno relaksacijo in biti ti. Huh.
Prisli smo kar pozno, ampak sem se tolazila s tem, da se je ura prestavla eno uro nazaj. Jeee.
Se par fotkic zraven pripnem...

Drugace pa, si lahko na eposavje pogledate fotke in video iz akusticnega koncerta v Kostanjevici:

VIDEO / intervju
FOTKE

Matej Jordan, you did a great job! :)

UTRINKI S PIKNIKA:

vsi pametni :P

z maretom mrtvo resna
mal smo pel...

pa mau zajebaval :P

pa bli nostalgični :P

p4int3r

2007-10-23T11:01:00.000-07:00

zadnji solski dan (maj 2007)

ma faca je decko. vcasih se mi zdi, da ga sploh ne poznam, tako raste in se razvija (znotraj in zunaj). vcasih sva si bla k rit pa srajca, to so bli cajti. ma ja, ana se zaljubi vanjga, navezeta stik in gradita prijateljstvo - taksno zelo lepo, globoko prijateljstvo.
tisto leto je blo polno takih izkusenj, dolgih pogovorov, misli, sanj. zarad njega sem marskej zacela drugace jemat, zacela sem malo bolj sprejemat rave kulturo, razvila kriticnost in ljubezen do fotk, se izgubljala v poeziji in bla predvsem usmerjena proti smehu in smehu in smehu.
bil je moja noc in dan. neskoncni objemi pa pogovori pa socustvovanja.
in potem je enkrat zal nardil bum. to po moje vsak enkrat dozivi, ko nekaj cisto in popolnoma dol pade.
ne glede na to, je cas zacelil rane in zbrisal sledi. sedaj sva si kul, sicer malo bolj distancirana, ampak se vedno navezana en na drugega. in to je fajn.

na avtobusni postaji (prevec cajta)

zakaj post o njem? zato, ker je bil in je se vedno dosti velik in pomemben del mojga zivljenja. filing, da ti nekdo nekaj postavi na glavo, zmesa sistem in obrne bioritem? upam si trditi, da se to zgodi samo ENKRAT v zivljenju in da so moski prijatelji res tist - najboljsi prijatelji. pa se pokazejo ti - vsaj priblizno, kaj hudica se moskim po glavi mota in da vse skupaj RES ni tako hudo.

"cmoka," mi je velikrat pravil. clovek ga ma lahko preprosto res samo rad!

13. avgusta cez 14 let, ne, ales? :)

na zajla festu, letos

20. oktober 2007

2007-10-21T13:23:00.000-07:00

foto: Marusa

koncert je uspel. ne bom govorila o filingih, ki so me obhajali, ko sem pela domacim ljudem. vidla sem necakinjo, ki mi je ploskala, pa mojo mamo, prijatelje, simpatije. pogled mi je belezil ljudi, ki jih srecujem vsakodnevno, pa mi nikoli niso bili "tako blizu".
izvrstno vzdusje, kljub razpadajoci stavbi, kljub cigaretkastem vonju. kljub vsemu, mi ni bilo nic drugega pomembno, kot da pojem. in ko smo igrali zadnji komad with or without you, nisem hotla it.

hrepenela sem, da bi se in se pela, do onemoglosti, dokler vsi ne bi utonili v spanec, dokler ne bi zmanjkalo elektrike, skratka, dokler bi le mogla. nikoli se zares, nisem cutila kaj takega. mislim, da se nekaj skriva se zraven, ampak ne da je pomembno.
uzivam v marshmallow. sploh v taksni obliki! akustika mi ugaja, mogoce celo prevec. kaj pa ce nisem rojen rocker? ;)

cudovito, zares.

pohvale gredo tudi flokariji in inus fundus. mislim, da je to sele zacetek. in to je tisto, kar me ne pusti razdvojene!

p.s. nikoli se ni bila malva tako polna, kot v soboto. festa in se enkrat festa! mama ve, da sem prisla ob stirih zjutri domov! :) vse za dober zur, filing, spomine, TRENUTKE!

foto: Marusa

Adsl - BYe BYe

2007-10-16T12:20:00.000-07:00

ko ti fotr rece cist by the way, da bo izklopu internet (6jurju na mesc je pa jaaa prevec!!!), se zacne clovek zavedat, da je postavljen pred objektiv, ki fotka samo tisto, kar boli.

ja, je samo internet. ampak, odnos, kako smo do tega prisli. pa vse bla bla besede.

pa namesto ponosa, da delam in luftam solo, metanje polen pod noge, nestrinjanje in zavrnitev zadeve, ki bi njemu ugajala, meni pa mogoce ne toliko?

shit. vse tako lepo, pol ti pa sam dol pade.

poglejte si film HARD candy. triler.

Marshmallow na snemanju

2007-10-14T11:40:00.000-07:00

pravkar sem se končno vrnila domov. zebe me. namesto da bi me primož in beno lepo počakala, da moja mati pride, sem sama zmrzovala pri bobnarjevi bajti. kako mi je bilo dolgčas :)

celoten dan je bil čudovit, oziroma prelep. sicer naporen, ampak je hitr minilo. ob desetih smo bli že pri cigoju, vzhičeni, željeni dela (redki cajti mende:). cilj je bil posnet tri komade: cirkus, v plamenih in čez rob. začuda nam je vse ratalo. nekaj slabše, cirkus pa zelo dobro oziroma skoraj po pričakovanjih (nekaj kilometrov stran ampak okej, malenkosti štejejo!). snemali smo ga 6ur, tako da je bilo kar hudo :)
ampak komej čakam že posnetke. skrajni čas je, da mamo neki boljšega!

drugače pa, je blo vse skupaj dobro za podobo in povezovanje benda. opažam, da smo si vedno bolj blizu (kar je zelo zelo velik plus pri ustvarjanju!). upam, da se bo to sprevrglo čimprej v nekaj samoumevnega. kul mi je z dečki.

snemal in vodil nas je miha arnuš, vsake tok časa je prišel pokukat tud primož cigoj (we were in his studio or house :P), prišla je tudi nastja in naš zelo velik pomemben člen - miro tomšič. skratka, ko smo čakali en na drugega, ni bilo tako hudo! :) vmes smo šli še jest pa na igrišču pri OŠ grm smo bli, kjer je bil sonček kot nalašč za naše utrujene očke.

drugače pa je snemanje nekaaaaj takooo pedantnega! če bi mi hotl vse do potankosti poštimat, bi bli za 1 komad v studiu tudi po dneve. koliko more kak bend delat pa ulagat denarja v studio, da zadeva ZAZVENI, ha? pa tut vleče se pa to pa ono pa tretje, pa ta ritem pa un zamuja pa ta solo ni dober pa predaleč mikrofonu pa razglašena kitara pa čudn sner pa ... pa .. pa. milijon stvari. + zraven še milijon denarja. ure sam grejo, ti pa plačaj :)

skratka, dan je bil fantastičen. sem pršla do nekega spoznanja pa do neke nove globine. ampak o tem mogoče kdaj drugič. še mau fotk, tko da si boste lahk predstavljal o čem sem govorila. :)

p.s. se vidmo v soboto v kostanjevici v novo tehni, ne? po moje bo ful lepo.

studio

beno, js, mare (primož fali:)

nastja in js

beno, mare in primož (moški del benda:P)

js pred mikrotom (biznis!)
ko imaš nesrečno otroštvo, se na stara leta dogajajo takšne reči :P (benotova izjava..)

2007-10-12T07:25:00.001-07:00

brez podpore, pohvale. brez tega, da si zaželjen, da se nekdo joče s tabo.
brez objema, nasmeha.

vse samo kriči in kriči in kriči.. brez, da bi kdo prisluhnil.
postajam kožno nema in samo čakam, da se bom toliko spotaknila, da bom odšla... čisto nekam drugam.

sovražim njihovo prisotnost, sovražim, da sem samo del prostora in ne duševnosti.
sovražim bit tista, ki ji ne smejo zaupat, sovražim, da se stvari dogajajo, tako kot je plan nekoga drugega in sovražiiiiim, globoko sovražim, da je vse, kar naredim SLABO!

in kakor se mi svet ruši in obstaja samo še nekdo dol spodi, ki me še zna nasmejat, postajam agresivna, agresivna... agresivna.
šibim čeljust in zmajujem z glavo, čakam s pestmi in hrepenim po brci direktno v čelo.
... bojte se me, še vi se me bojte.. zaklenite mojo dušo v ekran, s katerega se ne bo nič slišalo, ampak samo gledalo.
rjovenje, jok, neprištevnost in turoba...

dvomim, da bi kdo od tistih to razumel. je preveč zakomplicirano. pač nimam jajc bit še pogumnejša, kakor mogoče pričakujejo!

ne da se mi obstajati zato, da me bo nekdo jebal v glavo in še huje; biti del tistega, čemur se pravi HINAVSKA PODPORA in začudene reakcije.
...

in naj še kej rečem?

upam, da me bo naslednja generacija razumela. in upam, da bo moj otrok (ko ga bom mela-če ga bom mela) raver (z vso obleko ki sodi zraven!!!). al pa najmanj satanist.

DNO

2007-10-09T11:30:00.000-07:00

padam in padam in se utapljam v večnem prostem padu.
in nihče, prav nihče, me ne ustavi.

z rokami grabijo navidezno prisotnost mojega glasu in telesa.
njihovo zombijsko premikanje me ne gane in še vedno padam.

skozi oči mi plavajo težke misli in roke ostajajo nad glavo.
odrivam se nižje in nižje in nižje.

če skušam zakričati, mi zrak vzame zvočnost.
če se skušam prebiti zopet k začetku, težki kamni omejujejo potovanje k svetlobi.

in ko se trudim, da bi se rešila in ubežala usodi, me čas potegne nazaj in me golta.
in tako je sedaj, jutri in čez leta.

ujeta padam, brez da bi lahko povohala vonj njegove mehke blazine ali njenih trepalnic.

in kar najbolj boli, je to, da se tega zavedam.

spomini in pričakovanja

2007-10-08T12:51:00.000-07:00

jaaa vikend je bil čudovit. tjaša je praznovala 20 let (she's a big girl now :) in smo vse tri (se romana) pohajkovale po olimju, jelenovem grebenu, šle v čokoladnico, relaksirale, ble v mcju brežice, čatežkih, kinu, na koncu pa pristale v malvi in štrausu. kot vedno. zakon je blo. seveda so me od tiste devete ure zjutri pa do enih zjutri nasledn dan zajebavale u mozak. al majo cajt tedve babnce. sam kurc, ne glede na vse, jih ma človk lahk sam rad. :)

evo par fotk:

like that picture!

pri samostanu, poziranje :)

romana, js in tjaša :) :)
skrivalnice :)
tjaša in romana "komirajo" (štraus) :P

v vikendu, ki prihaja me pa spet čaka neki "velikega". moje prvo snemanje oziroma marshmallow part 1! snemat gremo v novo mesto in evforija je že sedaj na višku. KONČNO! res je bil že čas. tako da bo cel vikend nabildan pa še romana ma rojstn dan. ooou, bo oče spet vesel, ka bom tok doma ;) ko bodo posnetki na red, jih dodam tudi tule gor.

drugače pa se zadeva s FLOKart zlo pogumno naprej premika, tako da kapo dol. po moje bo luštno. že komaj čakam, da bo kostanjevica zadihala, tako ali drugače. trecjalke po moje ne bodo mele kej za rečt. :)

can't wait.

"stari, gremo na čik?"

2007-10-03T07:04:00.000-07:00

zadnje čase res dva različna pojma. in brez opredeljevanja, ti gre na bruhanje, ker je država sklenila nekaj takega. ja, vse mi je jasno. evropska unija to zahteva in bla bla bla bla. ampak tako striktno, tako svinjsko uzakonjeno, da ti slabo pride?
danes na primer, smo bli v soli in smo sli zadi zidu kadit (pac v gimnaziji). cigaret ko cigaret, na etrs je to tudi predstavljal problem, ampak ne tako bednega, kot na gibu.
naredila sem dva dima in tuf, ze prletel podravnatelj in smo bezal, kot da smo v petem razredu in zadi telovadnice kadimo. dva sta potem mogla pobirat cigarete. pa naj me koklja v rit no.
glede tega zakona mi ni jasno, zakaj je tako površen. zakaj hudiča sikajo, če se kadi v okolici javnih prostorov? in če že to omejujejo, zakaj ne dajo neke starostne meje, recimo 18 let, ko je tudi meja za kupovanje cigaret?
a ni kajenje stvar nekega posameznika? a nismo na zraku in eh! js tega ne bom nikoli razumela. kar se tiče gostiln, neki najlepšga je, ko greš na kavico in si prižgeš cigareto. in se sprostiš in je to to. zdej? kava brez cigareta? ma si zmejšan? pa se pelješ po mestu in so vse terase nabite. kera diskriminacija, ja pa bemtiš. kdor je bil pač nekadilec ali pa pač ne zdrži v družbi kadilcev, naj hodi v fancy restavracije in je to to. pa bo lepo šel v room za nekadilce in bomo vsi srečni. ko se je ta zakon uvedel, je bil kar orenk bum. dejansko smo bli kadilci vrženi na cesto, zaradi tega, ker pač kadimo in zaradi tega, ker delamo po svoji volji. bla bla bla. vem kako je škodljivo, ampak zakaj mi hoče to nekdo drug preprečit, in ne sama?
ko bom hotela, bom že nehala. itak pa nisem neka strastna kadilka. 2cigareta dnevno in je to to. pa še tist, ko bi skadila v miru, je vedno neka scena. al ne smem al pa se v najlepšem sončku, pogovoru in druženju pojavi oseba, ki zateži.
baje da mora. sam meni bolj liči na to, da hoče.
drugo leto pride tudi na nizozemskem ta zakon. torej no coffe shops guys! si predstavljate? amsterdam, mesto priložnosti, žurov, legalnosti, bo zaprla neki takega, zaradi česa je folk gor hodil? ne dovolim si reči, da bo to pomenil propad, ampak si pa dovolim reči, da se bo zadeva skrčila vsaj za nekaj procentov. ne zagovarjam marihuane in nisem njena zagovornica, ampak, ko sem to energijo začutila gor - kako GOR ljudje kadijo travo, bi jim človek dovolil za večno. odnos imajo, odnos. vidiš 50letnike, ki ždijo zunaj coffee shopa in si kadijo joint. ampak ne zato, da bi se ga prbil do konca in bli totalno odfukano preluftani, ampak zato, ker jim sede. na drugačen način kot kakšnim 15letnim malčkom, ki študirajo samo na to, kako bi se ga zadel. nizozemci se ne delajo frajerje zaradi tega, ampak so preprost to vzeli za svoje. in to je tisto, kar boli, ko človek zve, da jim bodo to vzeli.
pejte gor, samo pogledat, kak filing dobiš ob njih, ko so oni zadeti in stopite pred nekoga tukaj pri nas pa primerjajte. 2 različna pojma. lahko rečem, kar planeta?

+ cote mi ne smrdijo, to je kul!
+ pa lasi tut ne.
+ manj skadim med vikendom, kot sem poprej.

- ne bi blo bolš, da zadevo mogoč organizirajo na drugačen način, recimo, da naredijo dva različna prostora, strogo zazidana in stran en od drugega? torej za kadilce in nekadilce?
- zakaj se ne kadi vsaj na big koncertih v širokih in velikih dvoranah ali party florih?
- zakaj kurca more v gostilni, če dobijo nekoga kadit, plačat največjo premijo šef oziroma kelnarca? SMEH!

just my opinion, guys!!!

ahja. sam očitno more vse to bit, ha? more ne?
sam ni mi jasno, da se politiki ubadajo s takimi stvarmi, ko pa bi blo treba svet reševat, pa nimajo cajt. ahja. nekoč bomo kadilci tisti, ki bomo rulal in bo veljal rek VSI DRUGAČNI VSI ENAKOPRAVNI! in nobene ZAMERE, vem da je nekadilcem sedaj zakon in smo si vsi kao bot. sam vseeno, stvari bi lahko bile drugace in bi odgovarjale vsem in ne samo njim. a ni tako?

sayonara!

Sola? Pa zaaakaaaaj?!

2007-10-01T11:05:00.000-07:00

Kr ne morm verjeti, kaj se dogaja okoli mene. Danes zjutraj sem se ustala in puf, treba it v solo. Sanjam? V bistvu ne, dejansko je stvar resnicna in po celotnem dnevnem vtisu tudi resna!
Da bo Ana kdaj na gimnaziji? Pa si ti noooooooor!????!
V bistvu je kar fajn, vsaj mal vec tipov je :P pa ti ni dolgcajt, ker ti pogled ne pociva na samih fackih 15letnih! Drgac pa kul. Ce odmislim, da ne smemo kadit pa da smo zaklenjeni kot v kletki in da wcji smrdijo, je prav vse kul :)
Celoten vikend je bil lustkan. Zares. V petek sem sla z Romano in Tjaso na predstavo v Novo mesto - Resonanca uspeha (od mojega dobrega kolega Davida Petrovica!). Aaaa! Se sedaj razmisljam o ciljih predstave in kaj vse sem lahko prejela od nje. Vsec mi je bila glasba in povezovanje s tekstom, vsec so mi bile osebe in njihova vizualna pojava, domislija in pogledi na svet. Cudovit mi je bil fimcek in najvecji pecat mi je pustila zenska, ki je ponazarjala "blazno", neodlocno, v sebe zaprto in na dnu lestvice zensko, ki je hrepenela, ampak vseeno - padla na dno lestvice. Kak karakter je imela, wuhu. Tako resnicen, da to sele sedaj, po nekaj dneh dojemas. V bistvu je bila predstava ena velika zanka, ki ti sprva ni pustila NIC, s casom pa si par stvari doumel in se v njih poglobil do te mere, da si jih vzel se kako za resnicne in travmaticne. Huh. David je v predstavi uporabil tut en verz, ki sem mu ga napisala nekoc, nekega dne v Gogi na kavici.
"Pograbila bi nebesno zvezdo in jo zalucala sebi v srce."
In ko se samo spomnem, kako je "blazna" zenska to interpretirala, me kr zmrazi. Huh. Kot da bi vedela, kaj sem s tem verzom mislila povedati!
Druzenje sem in tja, z Nastjo, Gorazdom, Primozem.. in kmalu odhod domov, ter na cajcek v Malvo (le kdo bi jo prebolel). Bil je parti in sem mogla ostat. Gurgl je vrtu in je blo svinjsko dobr. Samo zaprte oci sem mogla met, pa je bilo vse v najlepsem redu, pa sam cutis glasbo, pa valovis pa ti je noro super fino fajn. Matr, kako rada plesem. HUH!

V soboto pa v Celje. Nism vedla da je to mestece tako lustkano. Ma celotn popoldne pa potem vecer in noc je bil lep. Nina pa Alen sta itak fuke strelala :) Pol je pa prsu se Tadej pa Mare pa Srecko.. skratka, lustno. Pa smo bli v Musicpubu in uzivaaaal, pil pa smeeejaaal :)
Kelnarja si je blo za zapomnt pa kajenje na WCju pa Alen in njegova cigara pa Srecko in njegovo slemanje in Tadej - ko je krulu, da se je vse tresl pa bambus pa sendvic s sirom in cebulin cips.. pa u glavnem, vse skupi je blo zakur!
Da ne govorim o poti nazaj, k smo se tako rezal, da me je potem vse bolel (brez zajebancije!!!). Od pizdenja na bosance, k niso se kebaba odprl pa do cekolidi pa pice-burek pa smeha pa smeha :)
Res cudovit vikend. Nepopisno. Res mi je lepo in filing, da imas vedno nekoga zraven, je se leps. Kdaj gremo spet? :)

Nekaj fotk:

na stopnicah, sele zacetek :) js, tadej, alen

nina z mojimi spegli :)

sam se zaprte oci falijo :)

skrivam pred paparazzi! :)

srecko batman! :)
srecko, mare in njegova bejb (poglej sreckotovo roko:)

alen in nina - dogaja!

Ampak kot vedno, je nekdo na svetu, k ti ga lahko v stotinki podere. Recimo kaksna mati ali ati? Ki se vedno ne moreta preboleti moje cupe (pa kaaaaj, ce sm pac mau odfukana!!!) pa tega, da pac nekam grem. Jebemti! PA KAAAAJ no!
Pa da mam sobo razmetano. No ja, sej ce res konkretno pogledas je res, sam js prow nism pozorna na to in spregledam in se mi ne da s temi stvarmi ubadat... pac mi ni to vrlina in kaj naj zdej si zlato uro kupim?

O Kostanjevici nisem se nic pisala, bom pa KMALU! 20. oktobra je obcinski praznik in takrat bodo moja custva sigurno puhtela in bila navdihnjena.
Inus Fundus, Marshmallow, poezija, predstavitev. Lustno bo, verjamem v to!
Pridite in bodite navdihnjeni tudi vi!

Grem.

what's happening?

2007-09-24T16:31:00.000-07:00

ja, kostanjevica. obožujem jo.
in jutri zjutraj bom o tem napisala post. ko mi bo topleje in ko bo sonček kukal skozi rolete moje sobe.
in upam, da se vsaj danes zbudim brez bolečin v rokah. včeraj sem pod sabo čutila drobce najhujšega filinga ever. od rame do prstov me je oteževal filing, kot da imam na vsako roko posebej priklenjeno 10kilsko skalo. brez zajebancije. to se mi je v lifeu zgodilo tretjič in upam, da zadnjič. naslednjič definitivno letim k zdravniku.
si predstavljaš, da greš po zajtrku obesit cape iz stroja in med obešanjem DEJANSKO jokaš, ker te tako boli, ko samo stegneš roke proti špagi? pa ka bi se mi vsaj sanjalo, od kot to kar naenkrat.

katera noč, za popizdit.

dobro da obstaja aspirin. huh. vsaj malo ti moralo popravi. ;)
drugače pa je bil dan (če računaš, da sem ga konkretno pričela okoli dvanajste ure) lep. in celo v noge me ni zeblo ;)

no še nekaj nič kaj globljega, ampak zgolj en fenomenalen vtis, ki sem ga doživela na SLO2. film o črncu, ki postane šele pri svojih 60ih letih doktor. brez univerzitete in specializacije. ampak samo z voljo in ljubeznijo do tistega, kar počne. in z dokazovanjem, da dejanja štejejo! kapo dol!
očitno se ti nekoč ves trud pa vendarle obrestuje!

reskiranje, sekiranje ali banalnost?

2007-09-17T13:15:00.000-07:00

razmišljala sem. ob takem turobnem, tihem, temnem dnevu.
misli so mi potovale iz ene na drugo stran. na spomine, na moja dejanja ali bolje rečeno - nedejanja. na to, koliko si dejansko upam reskirat in koliko bi bila pripravljena narediti, če bi bila v situaciji, v kateri bi bilo vse od mene odvisno.
včasih se sama sebi čudim, kake stvari delam in imam okoli njih polemike. vedno sem tako nesigurna, tako neprepričana v svoje sposobnosti, kako bom zadevo opravila, ali se mi lahko kaj zgodi in tako naprej. včasih prav vem, da se preveč sekiram in tako premalo reskiram!
glede nekaterih reči sem pravzaprav preveč samozavestna (in tko dostkrat zaradi tega trpim, bemtiš!), so pa banalne zadeve, ki so režat - pa v meni predstavljajo problem.
v nedeljo sem bila s frendicama na sprehodu in mi je problem predstavljal skok čez graben. what the fuck? si normalna, ana? GRABEEEN! pa hoja po mostu, ki je bil brez ograj in ne glede na to-ful trdno zgrajen.

pa peljanje z motorjem al pa vožnja na kolesu brez rok. al pa pelat na rolki namesto na rolerjih (kar bi tako rada znalaaaa pa preprosto nekaj notr noče pričet, samo pričet). okej, to so malenkosti, ki so zares banalne in jih po moje marsikdo ne šteka. ko pa prešaltam na večje stvari in zadeve, ki so čedalje težje izvedljive iz moje strani - AHJA.
da se zadevo 100% naučim in da jo 100% speljem (kar se tiče učne snovi). sicer tukaj ne govorimo o reskiranju, pa vseeno. se sprašujem, če mi šolanje res toliko pomen, da bi zanj delala vsaj 90% ali pa preprosto nimam motivacije za karkoli in se še vedno iščem?
drugi problem je reskiranje pri zaupanju neznancem. ker je tega preveeeeč! in se tako hitro odprem, da sem potem na koncu velikokrat razočarana in se tepem po glavi.
velika težava mi je včasih komunikacija, ker začnem v glavi delit ljudi na nižjo in višjo raso in jo s tem zapostavljam ali pa dajem v ospredje. in tako pridejo blokiranja tudi v moji govorici in mimiki ter meni sami. včasih postanem tujec sama sebi in potem težko ubežim oziroma popravim nastalo situacijo. si predstavljate. greš vn in si v gostilni, v kateri vse poznaš. greš do prve mize in si neverjetno prijazen, frajerski in poln novih izkušenj, misli in si faca. se usedeš za drugo in postaneš popolnoma obrnjen in drug, zamišljen, tih in dolgočasen.
velikokrat se mi to dogaja. sploh ko razmišljam o vsem skupaj.
tudi kar se tiče nasvetov, jih včasih nekomu - ki ga najmanj poznam - razpredem do konca in sem naenkrat zelo ponosna nase, drugemu - meni pomembnemu delu življenja pa ne znam reči ničesar in v glavi nastane kar neka zbrka, ko ne najdeš pravih odgovorov.
pa še bi lahko naštevala.
zadnje čase sem pogosto ujeta sredi najlepšega v črne misli duše. in tega nikakor ne morem nobenem povedati. pa čeprav boli, skeli, se sama v sebi utapljam in ne prosim nikogar za pomoč, ker me je strah. česa že?
in ujetost za virtualnim svetom, zadnje čase vedno bolj. paše, ful paše, ta blog in njegovi nameni oziroma izkoriščanja. ampak nekaj mi je vzel in bedica je, ker sem to dopustila! prvo je to, da se težko človeku odprem in drugo je to, da ne pišem skoraj več nič poezije.
zakaj klinca sem to dopustila?

in kaj sedaj?
napad na reševanje problemov?
ali pa se spet izgubljam v neodločnosti in brezveznih vprašanjih. na drugi strani pa; se mi sploh da?
se mi da bit pogumna iti čez breg, ali pa razpredat svoj notranji jaz nekomu ljubemu? se mi da plezat čez ograjo samo zato, da vidim krošnje dreves tam za gradom?
bomo videli.

zaenkrat je prazno. je pa vsaj začetek; da sem se začela zavedat.

rada bi pela to pesem...

2007-09-14T09:06:00.001-07:00

in jo tudi bom, ker jo prevec cutim... pa ceprav ni moja, pa ceprav besedilo ne sporoca nekega hudega pomena, mi je vsec in me objame do vseh cutov.
poleg tega me spominja na nekaj lepega. tisto chill out popoldne na plazi v woodstocku. in prvi nasmeh v tistem dnevu. i like it.
i will sing it! hope soon! :)

enjoyyy!

click: SLEEPING SATELLITE

Hollywood - I HATE YOU!

2007-09-12T12:30:00.001-07:00

nikoli več, nikoli, tudi če bom hotla, ne bom. ker me je sfukal do daske in sem si spet dovolila razmišljat o tistem česar nimam pa blaznim po želji, da bi imela.
jebemti!!!
jebemti in te romantične zgodbe. danes sem gledala sweet november in sem zadne pol ure jokala. sem normalna? ne nissssmmmmm!!!!
nisem normalna.
romana, sorry, ampak nisem normalna, ker to ni normallnooo!!! ker sem med gledanjem filma - ne ravno razmišljala, ampak se osredotočila na mojo zgodbo. in ko sem jo primerjala s stvarmi, ki jih je tip delu tam ... kaj te ne bo zrušlo jebemti.
te stvari bi blo treba prepovedat, k udarjo na psiho, okej, na enih trdnežih, suhoparnežih, hladnokrvnežih - pač ne, jebat ga, ste pač tist luštn %. ampak na mene ful je (ja kva naj zdej se na glavo postavim, če sm pa riba?) in namest d bi rekla: ma pejt u kurac, sej to sploh ne obstaja, se js sekiram. wtf?
proooklete drame, romantične komedije. kakšna romantika neki. če te tip že za rit prime - je romantično, če te kušne je romantično. kakšne svečke pa čokolada pa to? vse stvariiii vodijo v sekssss in to je to. moškim ugaja, ženskam pa tut. nobenih komentarjev!

pa tipi, ki bi vse nardil za bejbo. ma kaj da neeeee!

pa ženske, ki bi vse nardile za tipa? JA KAJ DA NE!

pa najsrečnejši otroci pa hiša brez praha pa seks brez kondoma pa kosilnica brez bencina pa miš u kleti pa kosmate noge pa lasulja na glavi pa umetne trepalnice pa dolgi tič pa najlepši nipli pa sončne špegle znamke Diesel pa six pack na trebuhu pa dobr avto pa poln prštofl pa realnost nerealnega pa kva še...?

jooo, PSIHIRA!

hollywood, go and fuck yourself!!!

ko ti nekaj "prej velikega" pomeni skoraj nič!

2007-09-09T12:57:00.000-07:00

ne bom povedala na glas, ker še nism pripravljena. lahko pa potiho in ovinkasto, kukr se le da!
v pogovoru s kolegom sem končno malo začela študirat, če je res TO TO. če sem js res tisto, kar delam - če je to užitek, ki me polni in nasiti. če sem uspešna pri tem in kdo mi to lahko 100% zagotovi.
v bistvu mi je v roke položil takšno uganko, da ne moram nehat mislit o njej. v povezovanju odnosov, dela in medsebojne biti - najdem nekaj, ali pa resnično ne najdem nič?
prazen nič, ki se pač samo - potiho, skromno in zadovoljivo vije okoli mene.
odločila sem se, da tej stvari ali dejanjem pridem do konca in jih skušam prepoznati. jih organizirati ali pa popolnoma opustiti.
mogoče zase, mogoče v korist nekomu drugemu, mogoče kar tako.
mogoče bo oktober prinesel popolnoma nova plimovanje ali pa bo jutrišnji deževni dan zbrisal te misli, ki jih trenutno tunkam vase in jih ne morem izpljunit, ker se bojim.
da, ker se bojim. da bom nenamerno razočarala nekoga drugega ali pa nekoč obžalovala.
brala sem nekje na netu, da znanstveniki ugotavljajo, da odločitve, ki so podane takoj, veljajo po njihovih raziskavah, za najbolj uspešne in dobro-investicijske.
ne vem zakaj, ampak bi si res vzela še malo časa... :)

p.s. tinkaro kovač sem spoznala. od nekdaj je bila to moja big želja (fenica, nimaš kej!). vse skupaj je bilo res noro, nepozabno, ampak tudi strašljivo. ker sanj več ni! za horoskopski znak - riba - žal to predstavlja kar velik problem... mogoče drugič še kaj besed.

[ali pa tudi ne!]

Njegovo igranje

2007-09-02T12:28:00.000-07:00

No evo, prisel je cas moje oddolzitve, da dokoncam tisto, kar sem obljubila, da bom. Huh. Ja, no, tam v Amsterdamu je bil en decko, nic kaj posebnega na videz, ampak faca, da dol pades. Skoraj vsak vecer sva se vidla, ampak tisti utrinki - ki mi jih je sprva posredoval, niso bili nekaj takega, kar sem kasneje doumela. Od tistega njegovega igranja, sem nanj zacela gledat na nekaj cisto drugega, drugacnega, posebnega. Intimnega, neznega.

S Tjaso sva se preko njenega Stanleya znasle na "njegovi - torej Petrovi (Irc je)" festi za vselitev v novo stanovanje. Sprva je vse skupaj obetalo nekaj suhoparnega, dolgocasnega. Chat s tem, chat s tem, pjacka, cigaretek in to je to. Naenkrat sva s Petrom padla v debato, kjer mi je razkril, kaj dejansko nosi v sebi, kako cuten, pripaden je, kako mu - tako kot tudi meni, glasba pomeni najvec in je zaradi nje po letu bivanja v Spaniji mogel iti nazaj na Irsko, dezelo najboljse glasbe in piva. Ko sem mu povedala, da se udejstvujem v glasbi preko Marshmallow, je priznal, da vcasih, za svojo duso, igra. Kitaro. Wuf, trenutno imam dlake pokoncu, ko se samo spomnim. Tema je nanesla na Coldplaye in ko je opazil, da veva, o cem govoriva, mi je pograbil roko in me odpeljal v sobo.
Sprva nekako nisem vedela, kaj bi to pomenilo. Prizgal si je cigareto in iza postelje potegnil kitaro. Brez besed je zacel igrati samo cudovito zvenece akorde in linije. Srce mi je delalo TUDUM. Pograbila sem njegovo beleznico na nocni omarici in samo zacela pisati. Cutila sem prevec.
In on je samo igral in igral in igral. Utapljal se je v melodiji akustike in zvena. Kot pika na i, kot nekaj, kar je se bolj razdrazilo mojo duso, je bil spev njegovih ust. Kako nezno je pel, tako na tiho, ampak tako romanticno, cutno. Iz ust so se mu rojevale poeticne misli in se popolnoma povezovale z akordi. Besedila so govorila o ljubezni, najlepsi, sirni, nikoli se doziveti ljubezni, o hrepenenju, izginjanju, dotiku. In vedno znova, ko sem ga pogledala, je svoje oci mehko, uzivantsko imel priprte. Val, val po telesu in polnooo misli na bel papir-samo to sem lahko oddala od sebe. Bila sem okamenela in zelela sem si, da bi trajalo vecno!
Rahlo, previdno, je po nekaj casa odprl oci in mi rekel: "Coldplay? Fix you?" Prikimala sem, v notranjosti pa mi je kricaloo: Ne mi tegaaa delat! Neee! V zeljah pa sem hrepenela po zvenu tega komada, sploh v njegovih rokah in zvoku.
...in je spilal, igral, pel. In pel in se mi predajal, objemal z zvoki - ki so postajali nenasitni. Jokala sem, malo od srece, malo od zalosti, najvec pa od filinga, ki sem ga prejemala vase, tako nedolzno, ampak neverjetno poeticno. V tistih trenutkih je Peter postal lep, najlepsi. Postal je slika hrepenenja, clovek ob katerem bi samo sedela in ga poslusala. Da, res te lahko nekaj tako zelo objame.

...but if you'll never try you'll never know... see this dream down on your face... i will try to fix you...

V vsem tem casu, je imel - brez pretiravanja, ves cas zaprte oci. Niti enkrat se nisva srecala s pogledom, dokler je kitara oddajala zven. Oba drugje, pa tako skupaj, samo to je stelo.

...

in minila je ura, ko je moral priti cas, da sva zgubila anonimnost, najprej en, nato drug, so uletevali v sobo in ga zaceli nagovarjati, naj pride igrati v dnevno sobo. In tako je cas - najine intime minil in bil precrtan kot rdeca crta, ki je pomenila konec.
Odsla sem na balkon in ob pogledu na Amsterdam, z zaprtimi, otecenimi ocmi samo strmela v trenutke, ki bodo minili cez dva dni. Cez glavo mi je bezalo toliko misli, takih, ki jih se nisem dokoncala in taksnih, ki bodo odsli. Taksnih, nejasnih, pa vendar ogromnih, neplaniranih, estetsko grdih in sanjaskih. Taksnih, ki povzrocajo bolecino, solze in smeh.

Nimam vec besed.

Ko te nekaj tako zelo objame.

2007-08-27T13:37:00.000-07:00

Amsterdam, brez besed sem, kapo dol.
Sedaj ko tukaj doma, sedim na tem stolu, 1000 in se vec kilometrov stran od mesteca, kjer je vse mogoce, se pocutim prav prazno, brez vsega, brez motivacije, svobode. Pocutim se kot zaprt papagaj v kletki ali zenska v Iraku. Ce bi lahko bi izbruhala ven neki, kar se sama ne vem, kaj je, se vedno ne bi bila prava. Je mozno, da te nekaj tako zelo objame?

Carobno mestece, ko se peljes s colnom po tistih kanalih, ga lahko vidis do potankosti in ga dejansko ovohas, pretipas. Hise so ogromne in posebne, drugacne. Zgledajo natancne. Prava izkusnja se je peljati s kolesom in biti eden NJIH. Koles je res toliko, da ni sans, da jih prestejes. In vsi so stari, ampak prevozni, po tej ravnini, ki je po celotnem Amsterdamu. S Tjaso sva res imele sreco, da sva imele kolo, ker sva tako preleteli skoraj cel Amsterdam in ga vsaj z enim ocesom ujele v svoj spomin. Ze sama podoba te lahko dejansko prevzame do te mere, da bi ostal. Si predstavljas, da ze prvi dan noces iti domov? Tocno to-dejansko to sem jaz cutila ze prvo noc.
Najini dnevi so bili res tisto-kot sva zeleli. Brez hitenja, ce se nam je dalo, drugace ne. Skoraj vsak dan sva imeli piknik v parkih, ki jih imajo veliko in so urejeni do potankosti. Polno gagic, midve in vikikrema. Uzivancija na travi. Utrip, da dol pades. Samo palerina je sumastala po najino ritjo in vetric je valovil okoli naju. Katera relaksacija. Nihce, ki bi te poznal in ti tezil, nihce, ki bi te omejeval. Huh. Sle smo v tri muzeje, Van Goghov, Tropic muzej in Muzej mucilnih naprav. Za naju cist dost. Pa tudi, hotele smo nekaj pustiti, za drugic. ;) Ob vecerih pa samo vn, najina glavna relacija je bil Leidsplain, tocka, kjer sva se vedno znova, z vsakim vecerom, bolj zabavali. Najprej sva bili dva vecera za povrstjo v Royalitiju, kjer so do polnoci igrali bendi (ki so btw bili woooowww nori super fino fajn:), torej ziva glasba in to ZASTONJ! :) Potem sva bli v Waterhole-u, kjer so igral taki eksperimentalni rockerji, v Jazz baru (wooow) in v Blues baru. V slednjem mi je pa totalno sekalooooo! Samo chill out of the SLOVENIAN mass :) Res, na vsakem koticku nekaj, kar te lahko zabava, od Hardrock Kafeja, do Irish puba, diskacov, skratka, vse na enem mestu in noro fajn. Tudi med tednom vsaj do treh zjutraj si imel kaj delat. Zadnje stiri dni smo s Tjaso vztrajno prihajale zellooo zelooo pozno ponoci, torej ob petih zjutraj, tako da se je bilo zellooo tezko ustat, ampak ni panike, smo se tolazile, da bomo lahko v Sloveniji potem spanec nadoknadile.

Celotna podoba, ki jo imam sedaj v glavi, je nora. Zadrhitim, ko se samo spomnim. Od tega, da me je ena zenska zagrabila za josk in me kusnila, do tega da sem gledala eno, kako je bruhala (in mi ni blo prav nc slabo), do tega da je muha zivela na letalu, do tega, da je 2,5dl piva 2,70€, do tega, da mi je nekdo igral (o tem v drugem postu, obljubim!) in pel, do tega, da sem dala za frizerja 50€ in mi ni zal, do tega, da sem v komot in prvic lahko flirtala v nedogled in mi je tooo takoo ugajal, do tega, da je folk na izi, odprt, human do lih prave mere, in ne-deloholik. Da si vzamejo cas zase in samo zase in kljub temu prezivijo. Da vsi znajo anglesko in da tevsi sprejmejo, taksnega, kot si.
Amsterdam je res mesto cudezev. Vidis vsega, od crncev, belcev, Korejk, Japoncev, Kitajcev, Skandinancev.. skratka, vseega je toliko, da se lahko samo usedes nekam odzunaj v precudovitem baru in opazujes (kar smo s Tjaso najraje pocele). Ne bi o lepotah, ki smo jih videle. Ne pretiravam, vsak drugi bi bil vreden greha. RES NE PRETIRAVAM!

Huuuuh, toliko imam misli v glavi, pa toliko se za povedat...
Ampak se mi ne da, zaradi preprostega razloga, ker se mi ne. Zakaj bi vedno, tako kot vecina Slovencev, vse do konca naredila takoj? Tokrat v stilu Nizozemcev-take your time.

Aja, pa Roma, pri kateri smo bile, zenska na mestu, s cilji, zagonom, humorjem. Zenska, katere se takoj navadis in hoces ostat v njeni druzbi. Indijka. S cudovitimi belimi zobmi ;)

O zadevi, ki mi je pa najbolj segla v srce in zaradi katere mi se sedaj zastaja dih, pa res naslednjic. Huuuuuuh, zardevam.

p.s. In ja, ceprav Amsterdam: brez substanc. In je bilo noro vseglih, prevec noro. Ohja.

roma - faakkkk, kapo dol!

2007-08-16T00:07:00.000-07:00

Ja, stvar se je rešla. V bistvu preveč rešla.
Končno sem dobila Romo po telefonu in je potrdila najin prihod. Torej, vse se je lepo uredilooo, moja duša je pomirjena! ;) Kakorkoli že, ni to tako razburljivo kot dejstvo, da ona med tem časom NE BO na počitnicah, saj se ji je let nekaj zamaknil, tako da SI ONA IŠČE stanovanje za prespat oziroma ONA NAMA IŠČE nekoga, pri katerem bomo lahko ostale. Če tega ne bo našla, bo šla k zadnji obrambi-k svojim staršem za teh osem dni.
Mislim, naj me koklja brcne. Nekdo, ki te NE POZNA, pa naredi toliko zate? Očitno bi mogli vsi hodit na ta trening obvladovanja oziroma ciljev, ker človek postane v pravem smislu human - in drži svojo obljubo. Pa tako lepo je zvenela po telefonu, povedala je, da je Indijka, da ma otroka-Iris starega 6 let, skratka že po telefonu je zvenela ljubka do konca. Pa še na glavno postajo nas pride iskat. Ja hudo. HUDO! :)
Huuuh, zdej sem pa res vzhičena. In upam, da bo čarobno, popolnoma čarobno!
...se slišimo.

Uživajte tudi vi ;)

Ana

vonj oliv in nizozemska.

2007-08-15T13:48:00.000-07:00

hotela sem relaksacijo.
ulegla sem se v kad polno penečega in umaknila glavo pod tisto belino.
kako je prijalo.
v glavi sto misli, na dlani novo doživetje.
voda je prekrivala moje telo in s priprtimi očmi sem ležala tam.
nihče za spremembo ni trkal na vrata, da mora iti na wc. čarobno je bilo. in dišalo je, po olivah.

sedaj, sedim tule za mizo in skušam nekaj napisat. grem lahko prej na cigaret? hvala!
muči me, da stvari ne bodo okej. roma, ki nama oddaja hišo, se sploh ne javi. baje, da je danes prišla nazaj iz grčije, kjer je počitnikovala. ampak nobenega glasu od nje, niti na domačem telefonu, ko sem preko tajnice pustila sporočilo - od nje ni odgovora.
tako sem jezna. zato, ker se sekiram. ker vem, da se lahko nanjo zanesemo, ampak me notri nekaj tišči in sem tako črnogleda.
no ja, iz vsake stvari se lahko nekaj naučimo in vse je za nekaj dobro. če pa ostanemo brez stanovanja, bo pa vsaj izziv, kako preživeti z zelo malo financami. zveni grozljivo, ampak včasih prav to-prinese največje spomine. ne vem.

kaj in kako se bo odvilo. smo na vezi. sedaj pa je čas, da odidem spat.

prepevam si pesem...

Jennifer Hudson: One night only

You want all my love and my devotion
You want my loving soul right on the line
I have no doubt that I could love you forever
The only trouble is, you really don't have the time
You've got one night only, one night only
That's all you have to spare
One night only, let's not pretend to care
One night only, one night only
Come on big baby come on
One night only, we only have 'til dawn
In the morning this feeling will be gone
It has no chance going on
Something so right has got no chance to live
So let's forget about chances, this one night I will give

všeč mi je, da nimam časa

2007-08-13T16:21:00.001-07:00

ja res je. mogoče tiči vzrok ravno v tem, da si ga nočem vzet.
preveč me evforija daje zarad potovanja pa tut pritiskanje, da se treba učit. v kombinaciji dobrega in slabega, se seveda spet "spajam". kdo ve, kaj bo to prineslo.
komaj čakam četrtek, zato, da bom s tjašo 24ur pa zato, k bo to pomenil spet en "preobrat". in komaj čakam četrtek, da se odklopim, da navežem nove stike in da sem spet zmedena. haha, da nič ne slišim? :)
danes sem razmišljala, medtem ko sem obešala cape, kako se mi lahko na tem potovanju life obrne. spoznam ljubezen svojega življenja, pojem žuželko, doživim napad vandala, skuham kosilo, stopim na olupek od banane in padem, dobim ponudbo Dj-a za vokal v house komadu, ostanem "gor" v zelenem, umrem. lahko celo prvič okusim življenje siromaka in živim brez denarja, lahko obogatim ali pa preprosto odidem, nevede, usodno.
mogoče se sliši vse skupaj negativno, vendar ni.
vedno -ampak vedno- mi bo pasalo biti optimistka, tako kot je že romana rekla. zato, ker me bo tudi negativna stvar doletela tako presentljivo, da jo bom skušala, še preden se zgodi-dohitet. sliši se neverjetno-nikoli dorečeno ali storjeno-MOŽNO. ampak, če si optimist gre tudi gora mohamedu :)

smo na vezi.

nimaš kej

2007-08-08T04:22:00.000-07:00

ja sm. sm. hudo, a? ne, sploh ne!
pač sm hotla in pač sm mela šanso. pač se mi je dalo in pač nism mela česa zgubit.
po malem obžalujem (zato, ker vem, da se bo nekoč spet zgodilo), po malem sem nasitila svojo radovednost. po malem me prav nič ne briga in se ne sekiram.
in kljub vsemu temu, sem spet nekoga razočarala in kljub vsemu temu, nisem nič dobrega dokazala sebi. v bistvu sem prelomila obljubo in se spet pokazala v krhki, nevzdržljivi luči, ko mi je želja povozila realnost.
svojim otrokom se ne bom mogla pohvalit in svojim vrstnikom prav tako ne. ena obramba manj. po drugi strani pa me ni ničesar strah in četudi se še kdaj zgodi, se tolažim da zaradi tega ni še nobeden umrl!
je pa resnica, staršem, bratoma, familiji. ki bi mogoče zakrila moj obraz in me predstavila v sumljivi luči.
vendar, zakaj odvečne besede in zakaj obremenjevanja.
bila je moja odločitev, in čeprav sem spet na neki "zgubi" čustvenih emocij in "drobcev" zaupanja, ne morem nič, NIMAM KEJ!

zaradi tega nisem nič manj pristna, edinstvena, originalna. zaradi tega duša ne umira in zaradi tega človek ne zameri. vsaj tisti ne, ki premisli.
bila je moja odločitev in mogoče tudi dokazovanje, da nisem ena TISTIH! pa čeprav sem za njimi ponavljala. upam, da zadnjič!
obrambni sistem, ki se je vezal na preteklost - zadeva mi je vzela prijatelja - je žal nekam spuhtel. mogoče zato, ker jo hočem pozabit ali pa se mi ne da več vezat nanjo?

aja, pa še neki mi je divje (sodi še k prejšnem postu)!
POSLUŠATI, pa NIČ SLIŠATI!

Divje

2007-08-03T04:53:00.000-07:00

Divje mi je, ko mi veter kustra lase.
Divje mi je, ko je zarja tik nad mano in obstajanje nekje dalec stran.
Divje mi je dihati zrak izdihan od drugih.
Divje mi je tipkati desetprstno in pri tem biti pozorna samo na besede z ekrana.
Divje mi je brati Kosovela in slaciti njegovo razocaranje iz poezije.
Divje mi je kolcati, ker tako zacutim celoten bit telesa.
Divje mi je zehati, ker si vsaj tako malo celjust raztelovadim.
Divje mi je prijeti nekoga, do katerega nekaj cutim in to ramo-roko, lice-vrat.. ali karkoli samo obcudovati, brez besed, v divjih zeljah in hrepenenjih.
Divje mi je sedeti ob Krki in gledati, kako se folk spaja s socnostjo reke.
Divje mi je poslusati glasbo tako na glas, da ne slisim nic zunanjosti, ampak samo svojo notranjost.
Divje mi je likati obleke, ki so zlahka zazgarljive.
Tako me ves cas tepe adrenalin, kdaj se bo obleka prilepila na dno peglezna ;)
Divje mi je gledati roze, pa ceprav jih doma ne zalivam rada.
Divje mi je opazovati svoje nohte na nogi, zato ker so tako cudni.
Divje mi je risati, ker se potem lahko sama sebi nasmejem, kaksno zilco petletnega dekleta v sebi skrivam.
Divje mi je se smejati tako naglas-da druge spravim do molka.
Divje mi je biti, samo jaz in samo obstajati.
Divje mi je, da sem divja in divje mi je, da zivim v divjem.
Divje mi je, ker se zavedam.
In divje je zavedanje, da zivim. Kaj bo se vec divjega... v bodoce. Kako postaja moj bit divji... sedaj.

(prekopirano iz accounta na myspaceu)

666 obisk

2007-08-01T15:00:00.001-07:00

Lahk bi že šla spat, ampak moram to napisat.
Nisem vraževerna, ampak se mi zdi smešno, kak vedno na to cifro reagiram. V ozadju v bistvu ne skriva prav nič, ampak je zanimivo, kaj drugi mislijo, da skriva.
Zelo neredno odgovarjam folku na komentarje, vendar se bom poboljšala.
Ja celo delam na tem, da se bi ;)
Kakorkoli že, danes sem se pogovorila in mi je dobr filing, upam da bo ostal vsaj za kej časa. Pogrešam morje... predvsem tist pomol, ki mi je podaril zvezdne občutke-sreče in žalosti, predvsem pa življenja-kot trpljenja in samo noro noro - življenja. Na vseh straneh nekaj drugega, razvejano, samo da tekne.
Telefonski klic mi je sporočil, da bova spet malo spregovorila. In všeč mi je, da lahko to v komot rečem. Brez ovinkarenj in podivjanega srčnega utripa. Waw.

nikjer ni sonca, takšnega, zvitega.
ni zarje, ki se kopa v licu tvojega obraza.
v neenakomernem zvenu tvojega glasu se utaplja moja domišljija.
porušeno obzorje in peneča kopel, sredi kopalnice v belini.
nad umivalnikom se raztira odsev mojega obraza.
vidim samo spomine, včasih tavajoče, velikokrat že pretehtane in glasne.
nihče me ne more ustaviti, pa četudi samo sanjam.
da bi samo prijela tvojo nežno roko in odtavala.
stran in prav tam, kamor bi bil tudi ti.
stegnjen nad mojo glavo, smurajoč ob moje lice.
s tvojimi željami, prepletenimi s sojem mojega srca.
nekje tam, sredi ničesar...
kjer se NIČESAR -> nikoli ne konča.

(tudi o tem sem razmišljala tam na obali, modri obali)

truth

2007-07-30T06:19:00.000-07:00

Počitnice na obali so ble super. Luštn plac, crazy sosedi in dve "tečkici" (Tjaša in Romana), ki sta mi križali poti tam v Ankaranu. Na cajte jih je too much metal, ampak tako kot so onidve mene sprejeli, sem skušala vsaj na pol js njih ;) Ma luštn je blo. Nikol v lifeu se nism še tokrt pelala s taksijem in nikoli v lifeu nism verjela, da mi armaflex lahko zelo koristi. Svašta u glavnem. Z vlakom se odpravim definitivno še kdaj. Nazaj grede smo mele še posebno čast, ker smo šle z avionom (no ja, tak luksuzno je zgledal vlak) ;) Spoznala sem nekaj novga folka in končno sem spet lahko pristala na koncertu, katerega bi vedno znova ponavljala. Tinkara Kovač. Nikoli ne bom pozabila tega omamnega trenutka, ko je pela in s svojimi očmi govorila zgodbe, spletajoče okoli tistega tihega Koperskega večera. Že Romana me je spraševala, kaj tistega določenega vidim v njeni glasbi. Ne vem. V vseh pogledih mi pili in izpopolnjuje dušo, njena glasba me pomirja in podivja, v zadnji plati se najdem do potankosti in jo tako čutim, tako tako, da bi jo ves čas poslušala. Bolj iskrenega odgovora ne morem dati. Skratka, holiday je bil čudovit. Najlepši trenutek mi je bil, ko sem ležala tam na pomolu, ob štirih zjutraj in skrivaje jokala ter v temi skrivala svoj obraz. Takrat sem si zaželela, da bi lahko večno samo bila del noči, del tihote in brezdela, del nečesa, kar samo skrivnostno živi in diha.

Takrat sem si želela, da bi se končno zgodilo!!! Da biiii koooončnoooooo nekdo romantično prijel mojo roko in me na nedolžen način poljubil ter občudoval del tistega ozvezdja. Da bi bila vredna več kot samo sonce in neprecenljiva, samo v enih očeh, samo enkrat, samo samo... Samo da bi se zgodilo.
Ne vem, kaj je z mano, kaj je na meni, da me to vedno znova zapušča in beži stran od mene. Ne vem kaj hudiča predstavljam, a sem sploh kdo?
To leto, to fucking leto je bilo eno moje - najmanj iskrenejše - leto, leto, ko sem lagala in bila nekdo drug celo svojim kolegom, leto, ko sem poleg tega, da vsebujem 5 obrazov, dodala še 5. Šele avgusta smo in sem tako "padla" v sebi, tako neverjetno. Ker ... ker... KER?
Nič mi ne pomeni, nič. Sem kot gol dojenček, ki se še ne zaveda, kam prihaja in kdo je svet. In najhujše je, ker me to razžira, na drugi strani pa me boliiiii kuraccccccc! Boli me kurac, kdo me sliši in kdo ne, kdo je moj bit in kdo ne. Zato, ker še sama ne vem, kdo sem, ker že 5 obrazov nisem obvladovala in je logično, da dodatnih 5 ne morem.
In ker tega ne morem povedati nobenem skozi oči, sem morala to storiti vsaj preko virtualne komunikacije. In me ne briga če kdo sliši, ne briga me nič ne briga me... Boli me, kaj si kdo misli sedaj ali v prihodnje. Briga me, zato ker... ma ne boš mogel razumeti, ker sem sama še tik nad tem, da bi končno razumela.
In ni vse dotik, niso vse samo oči in noč. Ni samo potovanje in ni samo srce. Je vse, prav vse, kar je bilo, in kar ne popusti.
Prokleti december!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Kako izgledam nasmejana?
Kako izgledam živeti?
Kako izgledam jokati?
Nobeden ne ve, ker še sama ne vem. Ker se ne poznam in mi je čedalje manj jasno, kaj se z mano dogaja.
Potiho vem, ampak si noben ne zasluži tega slišati. Mogoče tudi zato, ker sama ne znam poslušati (izgovori na kaj? no, spomni se...)

ZAKAJ JE PUNCA ŽALOSTNA?
naj te ne briga, tako kot mene ne.

no, vsaj Koper obstaja. pa Kostanjevica. grem v špegu vadit smeh. in si spucat ušesa.

mogla sm.

2007-07-26T07:22:00.000-07:00

Zakaj je punca žalostna, če je nič ne boli?

Zakaj je punca žalostna, če je nič ne skrbi?

Zakaj je punca žalostna, ko jasen je večer?

...mogoče nima roke, za katero bi se držala, mogoče nima prsi, na katerih bi zaspala...

Zakaj je punca žalostna, če zvezde ves čas svetijo?

(too complicated, do you think?)

(Avtomobili)

2007-07-22T12:12:00.000-07:00

Lic ob licu sva eno in večer je glasen.
Čutim tvojo sapo na mojem vratu in dih nežnosti tvojih rok.
Neenakomerno, poželjivo, zasanjano se dotikava po povrhnjici in s tem oddajava ščemenje v podkožju...
en drugega...

s sojem nočnih senc, mehke trave in melodije večera drhtiva - tako, kot da bi bilo zadnjič.